DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0011
PREDGOYOR
Pruotni pisateljev namen je bil prikazati danamje znanstuene smeri
na podrocju teoretskih temeljev umetnostne zgodozdne in t. zv. umet-
nostne vede. Ta nacrt pa sem ze med priprauo popolnoma izpremenil.
Namesto razlaganja tujih misli in nazorou sem se odlocil podati lastno
pojmowanje osnounih problemom umetnostne zgodowine ter jih pred-
stawiti v treh esejih o umetnosti, ki sestaoljajo naso knjigo.
Glatme teźkoce te vrste dojemanja splosnega znacaja so v metodo-
lovskih uprasanjth, ki ne izvirajo toliko iz tęga, da je „umetnost ena,
njenih vrst pa je na tisoce", kolikor iz dejstna, da ima vsak umetnostni
pojav Vstevilne in raznowstne aspekte ter da welja isto tudi za umetnost,
ce jo gledamo z zgodouinskega vidika, oziroma za probleme, ki jih nudi
zgodowina. Treba je bilo torej izbrati pot, po kateri bi bilo mogoce te
teźkoce premagati ter priti do kolikor mogoce enotnega dojemanja osnoż-
ni h zprasanj. Ker se bistzo sleherne umetnine izraźa v njenem indwidual-
nem stilu, ki je po kolektizmem stilu in jeziku szojih oblik pozezan z
umetnostno tzornostjo v obmocju neke kulturę in v se daljsi perspektizi
z zso umetnostjo sploh, je morala biti izhodisce zseh razmisljanj morfo-
logija umetnosti. To zelja praż tako za raznozrstne pojaze stila, kakor
tudi, za zrste premembe m menjaze njegozih form. To pa 'śe nikakor ne
morę biti zse. Cetudi je namrec posebni szet umetnosti szet umetnostnih
oblik in stila, umetnost le ni nękaj, kar obstaja samo zase, temzec je
zsestransko spojena z źizljenjem. Saj je stil zendar izid tzornega procesa
in cbenem koncni izraz takrne ali drugacne koncepcije, ki je na drugi
strani sama rezultat sodelouanja neizmerno kompliciranih duhoonih
in twarnih ciniteljev, osebnih in obcestvenih, tradicionalnih in aktivnih.
Ti cinitelji prehajajo kot sotoorni elementi v strukturo stila in veźejo
umetnino z źinljenjem ter na ta nacin pretvarjajo umetnost v autonomno
obliko kulturę, istovrstno z drugimi, v kateri so obseźene tudi 'use ostale,
toda preoblikovane v stil ter prostorninske in plasticne formę.
Takźen poskus je sam ob sebi dolocal nacin postopka in predstao-
Ijanja. Poskusal sem kolikor mogoce mało teoretizirati ter predstauljati
izva-janja kot izsledke analizę primerov, ki so wakokrat izbrani iz zgo-
dovine umetnosti v casounih zuezah. To je vsakokrat dovoljevalo raz-
krivati zveze med umetnino in źwljenjem ter jih razmestiti v zgodovinski
resnicnosti. Iz istega razloga se je bilo treba tudi omejiti v izbiri ilustra-
cijskega materiala, ki je — razen staroegiptooske umetnosti — skoraj
Pruotni pisateljev namen je bil prikazati danamje znanstuene smeri
na podrocju teoretskih temeljev umetnostne zgodozdne in t. zv. umet-
nostne vede. Ta nacrt pa sem ze med priprauo popolnoma izpremenil.
Namesto razlaganja tujih misli in nazorou sem se odlocil podati lastno
pojmowanje osnounih problemom umetnostne zgodowine ter jih pred-
stawiti v treh esejih o umetnosti, ki sestaoljajo naso knjigo.
Glatme teźkoce te vrste dojemanja splosnega znacaja so v metodo-
lovskih uprasanjth, ki ne izvirajo toliko iz tęga, da je „umetnost ena,
njenih vrst pa je na tisoce", kolikor iz dejstna, da ima vsak umetnostni
pojav Vstevilne in raznowstne aspekte ter da welja isto tudi za umetnost,
ce jo gledamo z zgodouinskega vidika, oziroma za probleme, ki jih nudi
zgodowina. Treba je bilo torej izbrati pot, po kateri bi bilo mogoce te
teźkoce premagati ter priti do kolikor mogoce enotnega dojemanja osnoż-
ni h zprasanj. Ker se bistzo sleherne umetnine izraźa v njenem indwidual-
nem stilu, ki je po kolektizmem stilu in jeziku szojih oblik pozezan z
umetnostno tzornostjo v obmocju neke kulturę in v se daljsi perspektizi
z zso umetnostjo sploh, je morala biti izhodisce zseh razmisljanj morfo-
logija umetnosti. To zelja praż tako za raznozrstne pojaze stila, kakor
tudi, za zrste premembe m menjaze njegozih form. To pa 'śe nikakor ne
morę biti zse. Cetudi je namrec posebni szet umetnosti szet umetnostnih
oblik in stila, umetnost le ni nękaj, kar obstaja samo zase, temzec je
zsestransko spojena z źizljenjem. Saj je stil zendar izid tzornega procesa
in cbenem koncni izraz takrne ali drugacne koncepcije, ki je na drugi
strani sama rezultat sodelouanja neizmerno kompliciranih duhoonih
in twarnih ciniteljev, osebnih in obcestvenih, tradicionalnih in aktivnih.
Ti cinitelji prehajajo kot sotoorni elementi v strukturo stila in veźejo
umetnino z źinljenjem ter na ta nacin pretvarjajo umetnost v autonomno
obliko kulturę, istovrstno z drugimi, v kateri so obseźene tudi 'use ostale,
toda preoblikovane v stil ter prostorninske in plasticne formę.
Takźen poskus je sam ob sebi dolocal nacin postopka in predstao-
Ijanja. Poskusal sem kolikor mogoce mało teoretizirati ter predstauljati
izva-janja kot izsledke analizę primerov, ki so wakokrat izbrani iz zgo-
dovine umetnosti v casounih zuezah. To je vsakokrat dovoljevalo raz-
krivati zveze med umetnino in źwljenjem ter jih razmestiti v zgodovinski
resnicnosti. Iz istega razloga se je bilo treba tudi omejiti v izbiri ilustra-
cijskega materiala, ki je — razen staroegiptooske umetnosti — skoraj