DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0170
166
Premembe in men'jave
raciji notranjsćine pa prevladujejo elementi barvne in ploske slikoyitosti,
naglasajoći nematerialni, spiritualistićni znaćaj celote.
Pojavi tvornih novosti v starokrscanski arhitekturi ter njihovega od-
nosa do tradicionalnih form bi ne bili doyoljno oznaćeni, ako se ne bi
dotaknili nadaljnjega pojava, karakteristicnega za vso zgodoyino umet-
nostnih form. V tej umetnosti se namrec samo ob sebi vsiljuje yprasanje
t. zv. t u j i h v p 1 i v o v. Zgoraj smo ugotoyili, da so bile podlaga krscan-
ske arhitekture prvega poltisoćletja po Kr. predvsem tradicionalne hele-
nisticne oblike. Razen tęga je jasno, da se je prav na ozemljih Sredozem-
skega morja razvila arhitektura, ki je postała izhodisće glavnih prememb,
katerim je imela v poznejsih dobah podlegati vsa sakralna arhitektura
evropskega srednjega veka. Nismo pa pri tem zamolćali arhitekture osta-
lih dezel: Sirije, Małe Azije, sasanidske Perzije, Egipta in Severne Afrike;
z enako prayico bi lahko omenili tudi arhitekturo kavkaskih dezel, po-
sebno Armenije; pri tem smo podćrtali pomen njihovih form za vso
krsćansko arhitekturo. Njihovi vplivi so vidni tudi v sredozemskem stav-
barstvu, in sicer prav tako v bizantinskem, kakor tudi v zapadno-evropskem.
Da se omejimo samo na nękaj primeroy, n. pr. ni dvoma, da so empore
nad stranskimi ladjami bazilik vzhodno-helenisticnega izvora, — da je
trodelnost oltarnega dęła sirijska, — da izhaja obokana bazilika iz Małe
Azije, — da so tudi prav tam najprej izyrsili spojitey bazilike s kupolo
nad kyadratom, — da je tip kupole nad kvadratom preyzet iz Perzije itd.
Ali sledi torej iz tęga, da se ima vsa starokrsćanska in bizantinska arhi-
tektura za svoje tvorne elemente zahvaliti yzhodnim vzorom in da je
zaradi tęga sama prav za prav yzhodna? Nikakor ne. Elementi, o katerih
govorimo, so osamljeni elementi; to so formę, preyzete iz tujih vzorov in
izpodbud na popolnoma podoben naćin kakor tradicionalne formę heleni-
sticne umetnosti, uporabljene in preoblikovane na tyoren naćin v svrho
ustvaritve novih stilistićnih celot, in sicer samo zato, ker so ustrezale
lastnim namenom in hotenjem, v katerih je bilo doyolj mesta za njihove
podrobnosti, ki so lahko sluźile noyemu stilu. Iz teh vzorov niso namrec
prav vsega preyzeli; marsikaj je deloyalo in je pokazało svoj vpliv sele
veliko pozneje, v dobah in na ozemljih, ki niso imela nić skupnega s
prvotno zgodoyino krsćanske arhitekture. Ali ni n. pr. presenetljivo, da
spominja trodelnost fasadę nekaterih sirijskih cerkva iz V. in VI. sto-
letja prav źivo na sestayo fasad romanskih cerkva, — ali pa da gre raz-
ćlenitey notranjsćine armenskih cerkva v ćasu pred romańsko arhitekturo
Zapadne Evrope, na katero popolnoma izrazito spominjajo, — a da niti
prvo niti drugo dejstvo ni vplivalo na arhitekturo tiste dobę v sosednih
deźelah in ni zapustilo nobenega odmeva v tedanji starokrscanski oziroma
bizantinski arhitekturi? In ali ni neprićakoyan pojav, da se katedrala
Premembe in men'jave
raciji notranjsćine pa prevladujejo elementi barvne in ploske slikoyitosti,
naglasajoći nematerialni, spiritualistićni znaćaj celote.
Pojavi tvornih novosti v starokrscanski arhitekturi ter njihovega od-
nosa do tradicionalnih form bi ne bili doyoljno oznaćeni, ako se ne bi
dotaknili nadaljnjega pojava, karakteristicnega za vso zgodoyino umet-
nostnih form. V tej umetnosti se namrec samo ob sebi vsiljuje yprasanje
t. zv. t u j i h v p 1 i v o v. Zgoraj smo ugotoyili, da so bile podlaga krscan-
ske arhitekture prvega poltisoćletja po Kr. predvsem tradicionalne hele-
nisticne oblike. Razen tęga je jasno, da se je prav na ozemljih Sredozem-
skega morja razvila arhitektura, ki je postała izhodisće glavnih prememb,
katerim je imela v poznejsih dobah podlegati vsa sakralna arhitektura
evropskega srednjega veka. Nismo pa pri tem zamolćali arhitekture osta-
lih dezel: Sirije, Małe Azije, sasanidske Perzije, Egipta in Severne Afrike;
z enako prayico bi lahko omenili tudi arhitekturo kavkaskih dezel, po-
sebno Armenije; pri tem smo podćrtali pomen njihovih form za vso
krsćansko arhitekturo. Njihovi vplivi so vidni tudi v sredozemskem stav-
barstvu, in sicer prav tako v bizantinskem, kakor tudi v zapadno-evropskem.
Da se omejimo samo na nękaj primeroy, n. pr. ni dvoma, da so empore
nad stranskimi ladjami bazilik vzhodno-helenisticnega izvora, — da je
trodelnost oltarnega dęła sirijska, — da izhaja obokana bazilika iz Małe
Azije, — da so tudi prav tam najprej izyrsili spojitey bazilike s kupolo
nad kyadratom, — da je tip kupole nad kvadratom preyzet iz Perzije itd.
Ali sledi torej iz tęga, da se ima vsa starokrsćanska in bizantinska arhi-
tektura za svoje tvorne elemente zahvaliti yzhodnim vzorom in da je
zaradi tęga sama prav za prav yzhodna? Nikakor ne. Elementi, o katerih
govorimo, so osamljeni elementi; to so formę, preyzete iz tujih vzorov in
izpodbud na popolnoma podoben naćin kakor tradicionalne formę heleni-
sticne umetnosti, uporabljene in preoblikovane na tyoren naćin v svrho
ustvaritve novih stilistićnih celot, in sicer samo zato, ker so ustrezale
lastnim namenom in hotenjem, v katerih je bilo doyolj mesta za njihove
podrobnosti, ki so lahko sluźile noyemu stilu. Iz teh vzorov niso namrec
prav vsega preyzeli; marsikaj je deloyalo in je pokazało svoj vpliv sele
veliko pozneje, v dobah in na ozemljih, ki niso imela nić skupnega s
prvotno zgodoyino krsćanske arhitekture. Ali ni n. pr. presenetljivo, da
spominja trodelnost fasadę nekaterih sirijskih cerkva iz V. in VI. sto-
letja prav źivo na sestayo fasad romanskih cerkva, — ali pa da gre raz-
ćlenitey notranjsćine armenskih cerkva v ćasu pred romańsko arhitekturo
Zapadne Evrope, na katero popolnoma izrazito spominjajo, — a da niti
prvo niti drugo dejstvo ni vplivalo na arhitekturo tiste dobę v sosednih
deźelah in ni zapustilo nobenega odmeva v tedanji starokrscanski oziroma
bizantinski arhitekturi? In ali ni neprićakoyan pojav, da se katedrala