DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0235
7/nacaj umetnostne zgodovine
231
vasi, — med „historicno" in Ijudsko umetnostjo, ki se vsa izcrpuje v ne-
osebni tipićnosti. Iz te druźbene podlage se porajajo v posameznih dobah
tudi nove tendence, v katerih se zrcalijo struje, teznje in smeri, ki so izraz
velikih izprememb v splosni duhovnosti socialnih skupin, kakor n. pr. Iju-
bezen do prirode in pokrajine v helenistićni umetnosti, razumljiva v
umetnosti tedanjih velikih mest, — podobni pojav v umetnosti renesanc-
nih in poznejsih mest, kakor n. pr. v Benetkah; ali n. pr. postanek in
razvoj barocne umetnosti v Italiji kot umetnosti katoliske protireforma-
cije i. t. p. Te vrste zveze segajo se dal je; tako n. pr. ni nobenega dvoma,
da se umetnost Giotta in kar ji sledi veźe s postankom in razvojem itali-
janskega srednjeveskega mescanstya, ali pa da je razcvet renesancnega
slikarstva na tablah Giorgionovega tipa, polnega poeticnih obcutij, spojeń
z novim, popolnoma osebnim razmerjem kulturnih poedincey do umet-
nosti, ki mu ustrezajo dela intimnega in delikatnega znacaja.
Primere iz te panoge bi lahko nizali brez końca in kraja. Toda kaj
sledi iz tęga? Ali te velike razlike, ogromna raznoyrstnost, neprestana
pretakanja umetnostnih form in stiloy in njihoya nepretrgana, ysestran-
ska poyezanost in odvisncst od podrobnosti individualnega in kolektiv-
nega ziyljenja ter od slucajnega znacaja vsakokratne resnicnosti, — ali
vse to skupaj ne otezuje ali pa naravnost ne onemogoca enotnega doje-
manja umetnostnih pojavov z zgodoyinskega vidika? Ali je stvar morda
le drugacna in je v vsem tem vendarle mogoce ugotoyiti kaksne stalne
tocke, glavne crte-vodnice in poti, ki spajajo raznorodne pojave v dolo-
cene celote ter jim da je jo enotnost in zgodoyinski smisel?
Ta smisel in enotnost obstajata, in sicer v ysakokratnem individual-
nem in kclektivnem stilu, kakor tudi v njegovi duhovni strukturi. Stil
vsake umetnine je po jeziku svojih form zvezan s splosnimi temelji izraz-
nih moźnosti. Zgodoyinska resnicnost pa izkazuje, da moznost realizacij
v mejah samih form in prav tako tudi individualnih in kolektivnih stiloy
nikakor ni neskoncna, marvec omejena na okvire dolocenih programoy
in z njimi zvezanih formalnih in stilisticnih problemoy, ki se skladajo
z okviri posameznih kultur in njiho>vih notranjih prememb. Celo pri naj-
bolj razvitem tvornem individualizmu se odigrava umetnostna tvornost
vedno sredi bolj ali manj omejenega stevila formalnih tipov, znaćilnih
za tisto kulturo.
Ko gledamo na umetnostne pojave s tęga vidika, neha sleherna nji-
ho'va kaoticna slucajnost, a vsakokratna raznorodnost in njihova nepre-
stana fluktuacija dobiva poteze pravilnosti in logikę zgodo-vinskega ziv-
Ijenja. Tedaj postane razumljiv tudi pravi pomen razvoja v umetnostni
zgodovini. Nikakor ni istoveten s pojmom bioloskega determinizma pri-
231
vasi, — med „historicno" in Ijudsko umetnostjo, ki se vsa izcrpuje v ne-
osebni tipićnosti. Iz te druźbene podlage se porajajo v posameznih dobah
tudi nove tendence, v katerih se zrcalijo struje, teznje in smeri, ki so izraz
velikih izprememb v splosni duhovnosti socialnih skupin, kakor n. pr. Iju-
bezen do prirode in pokrajine v helenistićni umetnosti, razumljiva v
umetnosti tedanjih velikih mest, — podobni pojav v umetnosti renesanc-
nih in poznejsih mest, kakor n. pr. v Benetkah; ali n. pr. postanek in
razvoj barocne umetnosti v Italiji kot umetnosti katoliske protireforma-
cije i. t. p. Te vrste zveze segajo se dal je; tako n. pr. ni nobenega dvoma,
da se umetnost Giotta in kar ji sledi veźe s postankom in razvojem itali-
janskega srednjeveskega mescanstya, ali pa da je razcvet renesancnega
slikarstva na tablah Giorgionovega tipa, polnega poeticnih obcutij, spojeń
z novim, popolnoma osebnim razmerjem kulturnih poedincey do umet-
nosti, ki mu ustrezajo dela intimnega in delikatnega znacaja.
Primere iz te panoge bi lahko nizali brez końca in kraja. Toda kaj
sledi iz tęga? Ali te velike razlike, ogromna raznoyrstnost, neprestana
pretakanja umetnostnih form in stiloy in njihoya nepretrgana, ysestran-
ska poyezanost in odvisncst od podrobnosti individualnega in kolektiv-
nega ziyljenja ter od slucajnega znacaja vsakokratne resnicnosti, — ali
vse to skupaj ne otezuje ali pa naravnost ne onemogoca enotnega doje-
manja umetnostnih pojavov z zgodoyinskega vidika? Ali je stvar morda
le drugacna in je v vsem tem vendarle mogoce ugotoyiti kaksne stalne
tocke, glavne crte-vodnice in poti, ki spajajo raznorodne pojave v dolo-
cene celote ter jim da je jo enotnost in zgodoyinski smisel?
Ta smisel in enotnost obstajata, in sicer v ysakokratnem individual-
nem in kclektivnem stilu, kakor tudi v njegovi duhovni strukturi. Stil
vsake umetnine je po jeziku svojih form zvezan s splosnimi temelji izraz-
nih moźnosti. Zgodoyinska resnicnost pa izkazuje, da moznost realizacij
v mejah samih form in prav tako tudi individualnih in kolektivnih stiloy
nikakor ni neskoncna, marvec omejena na okvire dolocenih programoy
in z njimi zvezanih formalnih in stilisticnih problemoy, ki se skladajo
z okviri posameznih kultur in njiho>vih notranjih prememb. Celo pri naj-
bolj razvitem tvornem individualizmu se odigrava umetnostna tvornost
vedno sredi bolj ali manj omejenega stevila formalnih tipov, znaćilnih
za tisto kulturo.
Ko gledamo na umetnostne pojave s tęga vidika, neha sleherna nji-
ho'va kaoticna slucajnost, a vsakokratna raznorodnost in njihova nepre-
stana fluktuacija dobiva poteze pravilnosti in logikę zgodo-vinskega ziv-
Ijenja. Tedaj postane razumljiv tudi pravi pomen razvoja v umetnostni
zgodovini. Nikakor ni istoveten s pojmom bioloskega determinizma pri-