Bochnak prevzel od svojega učitelja načine mišljenja in delovanja;
to se je spremenilo šele potem, ko se je Bochnak naposled vendarle
otresel nenehavne duševne kontrole ter nastopil lastno pot. In šele
pred dvema letoma je izšlo njuno skupno delo o poljskem zlatarstvu
od začetkov do XVIII. stoletja.

Pri tem moram reči, da je bil Pagaczewski vljuden in uslužen,
včasi tudi dovtipen človek, ki pa je moral imeti v življenju kako
nesrečo, meni neznan težak doživljaj, ki mu je odvzel življenjsko
radost in veselost. Prijetno pa ga je bilo poslušati, kadar je pripo-
vedoval razne štorije iz življenja znanih umetnikov, ki so bile
mnogokrat kaj različne od sodbe, ki jo je kdo imel o njih.

S svojo dokaj številno družino je stanoval v lastni hiši ob Flori-
janski ulici, prav blizu Florijanskega stolpa. V njegovem stanovanju
je bilo polno staromodnih sličic in slik, še polnih biedermeierskih
spominov, kakor je sploh vse stanovanje nekako dišalo po naftalinu.
Mislim pa, da to ni bilo njegovo delo, ampak delo ženine družine
in da on v svoji obzirnosti ni hotel temu nasprotovati.

Čisto drugačne vrste je bil grof Mycielski. Mož velike, visoke
postave, s kratko brado, z naočniki, vedno zasopljen, pri tem pa
dobrodušen; poznal je rodovne zveze vse poljske aristokracije in
je sredi nje užival veliko čast.

Znana je bila anekdota, kako ga je nekoč vprašal cesar Franc
Jožef:

»Herr Graf, sind Sie noch immer Professor?«*

Kot premožen član aristokratskega rodu, ki je razpolagal z iz-
datnimi gmotnimi sredstvi in so mu bila povsod vrata odprta, se je
ukvarjal s problemi, ki so bili drugim le težko dostopni; poznal
je vse evropske muzeje in njihove zbirke, prav tako tudi zbirke
raznih aristokratskih rodov, ki jih je prav kot aristokrat lahko pre-
učeval, medtem ko jih drugi niso niti videli. Iz vsega tega je on
zbiral »poljsko smetano«, npr. »Poljski portreti gospe Vigee-Le-
brun«, »Poljsko portretno slikarstvo« itd. Obenem je priobčeval
razne historične skice, ki so obravnavale fragmente iz življenja polj-
skega visokega plemstva. Jaz nisem imel prilike navezati z njim
bližjih stikov. Seznanila sva se sicer na »spoznanjski čajanki« umet-
nostnih zgodovinarjev, ki smo jo imeli kmalu po začetku predavanj
in na kateri je on kljub svoji starosti začel ples ter vodil polo-
nezo, kmalu potem pa je zbolel in umrl.

* »Gospod grof, ali ste še vedno profesor?«

332