DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0013
PREDGOVOR
Namen, ki sem ga irnel pri pisanju pričujoče knjige pred očmi, je bil dvojen: pri-
kazati skrčeno, a pri tem kolikor moči natančno sliko umetnosti ali umetnostne kulture
južnih Slovanov v razdobju stoletij pa do nooejših časov, a drugič, pokazati in osoetliti
vsaj najoažnejša vprašanja med mnogimi problemi, s katerimi je ta umetnost zvezana.
Od samega začetka sem si bil na jasnem o nemajhnih težaoah, na kakršne morajo
take smernice pri njiliooem obravnavanju naleteti. Morda bi jih na kratko oznacïl takole:
južnoslooanske dežele o preteklosti nikoli niso bile strnjena celota, ne državnopolitična
ne kulturna. Razvoj posameznih delov z različno zgodooinsko usodo je potekal različno,
a različne so bile tudi oblike njihovega življenja kakor tudi oblike in vsebine kulturnega
in umetnostnega ustvarjanja. Če sem hotel poiskati za toliko različic skupni imenovaoec,
sem moral seči do trenutka, kakršen je bil, ko se je osaj organično v eoropskem okoiru
večina središč južnoslovanskega sveta zvezala z zgodovinsko in kulturno vlogo Balkan-
skega polotoka. Prao s tem pa se zgodovina umetnosti ali umetnostne kulture južnih
Slooanov po sooji problematiki tesno, a tu in tam kar neločljioo pooezuje z obsegom
problemov tradicije in kontinuitete, ki sta se od pozne antike vzdržeoali, izžarevali in
oplioali na teh ozemljih, a jima je ime Grčija, Italija in Orient ali helenizem ali Bizanc
in Rim ali Vzhod in Zahod. Posledica takega stanja stoari je, da so južni Slovani raz-
deljeni v dva načelno različna kulturna soetooa, ki se zbirata v glavnem okrog Bizanca
(Vzhod) in Rima (Zahod). Ta razdelitev do neke mere poenostavlja položaj, oendar ga
hkrati tudi zožuje in drobi. Z ene strani res da deli južne Slovane v doe skupini, eno
z osnoono bizantinsko kulturo, a drugo z zahodnimi podlagami, a hkrati mora nazadnje
tudi v okoiru osake od teh skupin peljati do tega, da dobimo nadaljnjo diferenciacijo
z bolj ali manj samosvojimi potezami.
Ti momenti so narekooali tako smno razvrstiteo knjige kot tudi nujnost povezovanja
glavnih umetnostnïh tokoo in smeri z umetnostjo sosednih dežel, a s tem sarno po sebi
z oelikimi tokooi eoropske umetnosti. Zatorej sem najprej izluščil in pojasnil osnovna
vprašanja, ki utemeljujejo, zakaj se lotevam prikazooanja umetnosti južnih Slovanov
v skupnem in enotnem okoiru, kar je v znanosti praozaprao proi poskus te vrste, zatem
sem se dotaknil skupnih momentov, nato prikazal srednjeveško umetnost balkansko-
bizantinske skupine, in šele potem zapoorstjo umetnost posameznih obdobij »zahodnih«
južnoslooanskih dežel. Pri tem so se morale velike razlike umetnostne kulture, ki obsta-
jajo med obema skupinama, posebno močno pokazati o obdobjih po srednjem oeku.
Veliki prelom, ki je nastopil v življenju vseh južnoslovanskih narodov v 18. stoletju,
v dobi prosoetljenstoa in v zvezi z boji za narodno osoobojenje tako o Aostriji in na
Madžarskem kakor tudi o deželah pod turškim gospostvom, pomeni novo obdobje tudi
7
Namen, ki sem ga irnel pri pisanju pričujoče knjige pred očmi, je bil dvojen: pri-
kazati skrčeno, a pri tem kolikor moči natančno sliko umetnosti ali umetnostne kulture
južnih Slovanov v razdobju stoletij pa do nooejših časov, a drugič, pokazati in osoetliti
vsaj najoažnejša vprašanja med mnogimi problemi, s katerimi je ta umetnost zvezana.
Od samega začetka sem si bil na jasnem o nemajhnih težaoah, na kakršne morajo
take smernice pri njiliooem obravnavanju naleteti. Morda bi jih na kratko oznacïl takole:
južnoslooanske dežele o preteklosti nikoli niso bile strnjena celota, ne državnopolitična
ne kulturna. Razvoj posameznih delov z različno zgodooinsko usodo je potekal različno,
a različne so bile tudi oblike njihovega življenja kakor tudi oblike in vsebine kulturnega
in umetnostnega ustvarjanja. Če sem hotel poiskati za toliko različic skupni imenovaoec,
sem moral seči do trenutka, kakršen je bil, ko se je osaj organično v eoropskem okoiru
večina središč južnoslovanskega sveta zvezala z zgodovinsko in kulturno vlogo Balkan-
skega polotoka. Prao s tem pa se zgodovina umetnosti ali umetnostne kulture južnih
Slooanov po sooji problematiki tesno, a tu in tam kar neločljioo pooezuje z obsegom
problemov tradicije in kontinuitete, ki sta se od pozne antike vzdržeoali, izžarevali in
oplioali na teh ozemljih, a jima je ime Grčija, Italija in Orient ali helenizem ali Bizanc
in Rim ali Vzhod in Zahod. Posledica takega stanja stoari je, da so južni Slovani raz-
deljeni v dva načelno različna kulturna soetooa, ki se zbirata v glavnem okrog Bizanca
(Vzhod) in Rima (Zahod). Ta razdelitev do neke mere poenostavlja položaj, oendar ga
hkrati tudi zožuje in drobi. Z ene strani res da deli južne Slovane v doe skupini, eno
z osnoono bizantinsko kulturo, a drugo z zahodnimi podlagami, a hkrati mora nazadnje
tudi v okoiru osake od teh skupin peljati do tega, da dobimo nadaljnjo diferenciacijo
z bolj ali manj samosvojimi potezami.
Ti momenti so narekooali tako smno razvrstiteo knjige kot tudi nujnost povezovanja
glavnih umetnostnïh tokoo in smeri z umetnostjo sosednih dežel, a s tem sarno po sebi
z oelikimi tokooi eoropske umetnosti. Zatorej sem najprej izluščil in pojasnil osnovna
vprašanja, ki utemeljujejo, zakaj se lotevam prikazooanja umetnosti južnih Slovanov
v skupnem in enotnem okoiru, kar je v znanosti praozaprao proi poskus te vrste, zatem
sem se dotaknil skupnih momentov, nato prikazal srednjeveško umetnost balkansko-
bizantinske skupine, in šele potem zapoorstjo umetnost posameznih obdobij »zahodnih«
južnoslooanskih dežel. Pri tem so se morale velike razlike umetnostne kulture, ki obsta-
jajo med obema skupinama, posebno močno pokazati o obdobjih po srednjem oeku.
Veliki prelom, ki je nastopil v življenju vseh južnoslovanskih narodov v 18. stoletju,
v dobi prosoetljenstoa in v zvezi z boji za narodno osoobojenje tako o Aostriji in na
Madžarskem kakor tudi o deželah pod turškim gospostvom, pomeni novo obdobje tudi
7