DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0014
za kulturno ustvarjalnost. V čedalje oečji meri postaja jezik upodabljajočih umetnosti
skupen in formalno dognan v zahodnoevropskem smislu, in nazadnje tudi problemi
samega umetniškega ustvarjanja. Zato pa je bilo to umetnost že moč obravnavati skupno,
pri čemer nisem pozabil poudariti, da so tudi v tej skupni umetnosti nastala in ise naprej
nastajajo središča z individualno odražajočimi se težnjami in z značilnostmi posameznih
narodnih središč. Šele na taki osnovi je avtor mogel tvegati poskus, da prikaže vlogo in
pomen umetnosti južnih Slovanov v okviru evropskega razvoja.
Tak je torej okvir in zasnova te knjige. Venclar so v tej celoti večje ali manjše vrzeli,
katerim se ni bilo moč izogniti. Deloma so posledica današnjega stanja znanosti in raz-
iskav, deloma ne vedno lahkih razmer, v kakršnih je bila ta knjiga napisana, a nekaterih
vprašanj se namenoma nisem dotaknil. Dovolj je, če povem, da je umetnostna preteklost
raznih področij in obdobij v Makedoniji, Bolgariji ali Bosni kaj malo znana, kot je
neznana npr. tudi svetna arhitektura srednjeveške Srbije. Drugod spet, kot na primer
v Posavski Hrvatski, so starejši spomeniki, posebno skoraj vsa romanska umetnost, že
v 13. stoletju postali žrtev tatarskega navala. Veliko je uničila tudi baročna nestrpnost.
Ze zaradi tega se mora zcleti obdelava posameznih poglavij neenakomerna.
Kar zadeva omenjene namerne opustitve, moram pojasniti, da sem si ob tem prvem
poskusu, da prikažem umetnost vseh južnili Slovanov, prizadeval za to, da postavim
v ospredje predvsem značilnosti, struje, smeri, a prav tako najznačilnejša dela, v katerih
so se v prvi vrsti kazali in uresničevali ustvarjalne težnje in izrazi posameznih središč,
in vse tisto, v čemer je bila njihova domača samosvojost in posebnost. Upošteval sem
predvsem monumentalno umetnost, in šele na drugo mesto je prišla drobna dekorativna
umetnost.
Nazadnje je nastala knjiga, ki je namenoma nisem imenoval »zgodovina«, ker bi bilo
za tako zgoclovino v polnem pomenu besede, ki bi enakomerno prikazovala vsa ozemlja
in hkrati zgodovinska obdobja južnih Slovanov, morebiti še prezgodaj. Vendar sodim, da
je kljub temu podoba, ki sem jo clal v nji, ne samo zvesta, ampak da je v nji tudi zbrano
vse najbistvenejše, kar se je v stoletjih izoblikovalo v umetnost in umetnostno kulturo
južnoslovanskih dežel in narodov.
Tega ni bilo jnalo. S svojimi genetičnimi zvezami je segalo daleč nazaj, v preteklost
sredozemskega sveta, v zemljepisno-zgodovinskem smislu pa daleč na vzhod in na zahod.
Umetnost, ki je cvetela v teh središčih, je bila vedno in je še danes umetnost ozemelj, ki
spadajo med najpomembnejša v Evropi, in na katerih so se v vseh stoletjih križala in
prepletala izžarevanja kultur in umetnostnega ustvarjanja raznih svetov, hkrati pa so se
oblikovale lastne ustvarjalne fiziognomije teh narodov in preoblikovale vse, kar je bilo
od koderkoli prevzeto, v svoj individualni izraz in izpoved.
Dalj ko do začetkov 20. stoletja iiisem segel. Samo na kratko sem omenil generacijo,
ki je izšla iz njegovih tradicij.
Upam, da se mi je tudi v mejah, ki sem jih tu začrtal, posrečilo pokazati, kako sta
nastanek in razvoj vse te umetnosti potekala v najtesnejši zvezi in da sta bila celo smisel
in odsev zgodovine južnih Slovanov. Sicer pa ni moglo biti drugače. Umetnost venclar ne
obstaja sama zase, ampak samo v zvezi s človekom in z življenjem, katerega izraz in
dopolnilo je. Nič drugače ni tucli z zgodovino umetnosti: njen najgloblji smisel je v tem.
da v umetnosti išče in odkriva človeka kot ustvarjavca in uživavca.
Ob koncu se najiskreneje zahvaljujem vsem, ki so mi pri tem delu pomagali. Na
prvem mestu je moj prijatelj in prisrčni tovariš od mladih let, dr.Francè Stelè. vseuči-
liški profesor v Ljubljani, pa prijatelji in kolegi: dr.Ljubo Karaman v Zagrebu, clr.Sveto-
zar Radojčič in arh. Durcle Boškovič, oba vseučiliška profesorja v Beogradu. Nič manjše
8
skupen in formalno dognan v zahodnoevropskem smislu, in nazadnje tudi problemi
samega umetniškega ustvarjanja. Zato pa je bilo to umetnost že moč obravnavati skupno,
pri čemer nisem pozabil poudariti, da so tudi v tej skupni umetnosti nastala in ise naprej
nastajajo središča z individualno odražajočimi se težnjami in z značilnostmi posameznih
narodnih središč. Šele na taki osnovi je avtor mogel tvegati poskus, da prikaže vlogo in
pomen umetnosti južnih Slovanov v okviru evropskega razvoja.
Tak je torej okvir in zasnova te knjige. Venclar so v tej celoti večje ali manjše vrzeli,
katerim se ni bilo moč izogniti. Deloma so posledica današnjega stanja znanosti in raz-
iskav, deloma ne vedno lahkih razmer, v kakršnih je bila ta knjiga napisana, a nekaterih
vprašanj se namenoma nisem dotaknil. Dovolj je, če povem, da je umetnostna preteklost
raznih področij in obdobij v Makedoniji, Bolgariji ali Bosni kaj malo znana, kot je
neznana npr. tudi svetna arhitektura srednjeveške Srbije. Drugod spet, kot na primer
v Posavski Hrvatski, so starejši spomeniki, posebno skoraj vsa romanska umetnost, že
v 13. stoletju postali žrtev tatarskega navala. Veliko je uničila tudi baročna nestrpnost.
Ze zaradi tega se mora zcleti obdelava posameznih poglavij neenakomerna.
Kar zadeva omenjene namerne opustitve, moram pojasniti, da sem si ob tem prvem
poskusu, da prikažem umetnost vseh južnili Slovanov, prizadeval za to, da postavim
v ospredje predvsem značilnosti, struje, smeri, a prav tako najznačilnejša dela, v katerih
so se v prvi vrsti kazali in uresničevali ustvarjalne težnje in izrazi posameznih središč,
in vse tisto, v čemer je bila njihova domača samosvojost in posebnost. Upošteval sem
predvsem monumentalno umetnost, in šele na drugo mesto je prišla drobna dekorativna
umetnost.
Nazadnje je nastala knjiga, ki je namenoma nisem imenoval »zgodovina«, ker bi bilo
za tako zgoclovino v polnem pomenu besede, ki bi enakomerno prikazovala vsa ozemlja
in hkrati zgodovinska obdobja južnih Slovanov, morebiti še prezgodaj. Vendar sodim, da
je kljub temu podoba, ki sem jo clal v nji, ne samo zvesta, ampak da je v nji tudi zbrano
vse najbistvenejše, kar se je v stoletjih izoblikovalo v umetnost in umetnostno kulturo
južnoslovanskih dežel in narodov.
Tega ni bilo jnalo. S svojimi genetičnimi zvezami je segalo daleč nazaj, v preteklost
sredozemskega sveta, v zemljepisno-zgodovinskem smislu pa daleč na vzhod in na zahod.
Umetnost, ki je cvetela v teh središčih, je bila vedno in je še danes umetnost ozemelj, ki
spadajo med najpomembnejša v Evropi, in na katerih so se v vseh stoletjih križala in
prepletala izžarevanja kultur in umetnostnega ustvarjanja raznih svetov, hkrati pa so se
oblikovale lastne ustvarjalne fiziognomije teh narodov in preoblikovale vse, kar je bilo
od koderkoli prevzeto, v svoj individualni izraz in izpoved.
Dalj ko do začetkov 20. stoletja iiisem segel. Samo na kratko sem omenil generacijo,
ki je izšla iz njegovih tradicij.
Upam, da se mi je tudi v mejah, ki sem jih tu začrtal, posrečilo pokazati, kako sta
nastanek in razvoj vse te umetnosti potekala v najtesnejši zvezi in da sta bila celo smisel
in odsev zgodovine južnih Slovanov. Sicer pa ni moglo biti drugače. Umetnost venclar ne
obstaja sama zase, ampak samo v zvezi s človekom in z življenjem, katerega izraz in
dopolnilo je. Nič drugače ni tucli z zgodovino umetnosti: njen najgloblji smisel je v tem.
da v umetnosti išče in odkriva človeka kot ustvarjavca in uživavca.
Ob koncu se najiskreneje zahvaljujem vsem, ki so mi pri tem delu pomagali. Na
prvem mestu je moj prijatelj in prisrčni tovariš od mladih let, dr.Francè Stelè. vseuči-
liški profesor v Ljubljani, pa prijatelji in kolegi: dr.Ljubo Karaman v Zagrebu, clr.Sveto-
zar Radojčič in arh. Durcle Boškovič, oba vseučiliška profesorja v Beogradu. Nič manjše
8