DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0400
korake. Vendar pa se je regeneracija in modernizacija umetnosti začela pri religioznem
slikarstvu.
Sicer pa ni moglo biti drugače. Bil je to najnaravnejši razvojni potek, v njem je od-
sevala duhovna evolucija družbenih slojev, ki so se le postopoma oddaljevali od nekda-
njih tradicij preteklosti k čedalje popolnejši laizaciji. V teh tradicijah so pri Slovencih
in Hrvatih še zmeraj živeli odmevi potridentinske dobe, pri Srbih in Bolgarih pa odmevi
bizantinskega srednjega veka in turškega gospostva. Nesorazmernost vse problematike in
vsega slikarskega ustvarjanja v zahodni Evropi v dobi klasicizma, romantike in realizma
z ene strani, z druge strani pa slikarstva, ki je pri južnih Slovanih še zmeraj tičalo v tra-
dicijah baročne religioznosti, je še povečevalo dejstvo, da je ves razvoj zahodnoevrop-
skega slikarstva potekal izključno na področju necerkvene umetnosti. Temu ne nasprotuje
nastanek posameznih del religioznega slikarstva, saj se je to odtrgalo od sodobnosti in
izgubilo stik z njo.
Vsa nova slikarska vprašanja in nova revolucionarna pota so izšla iz področij. ki
niso imela nič skupnega s cerkvenim slikarstvom, ki je živelo odslej ali v starili tradicijah
ali pa je v najboljšem primeru rodilo samo take sadove, kot je umetnost nemških nazaren-
cev in njihovih epigonov. Zatorej je razumljivo, da se je modernizacija religioznega sli-
karstva v južnoslovanskih središčih morala omejevati edinole na prevzemanje posameznili
bolj formalnih ali tehničnih kot bistvenili pobud. Zato pa se je tudi laizacija mogla ures-
ničevati le toliko, kolikor se je v tej smeri spreminjala vsa socialna in duhovna kultura,
ki je šele s svoje strani omogočila nastanek in razrast ostalih panog slikarstva: zgodovin-
skega, ljudsko-žanrskega in pokrajinskega. Pri tem ne gre samo za tematiko, temveč za
nekaj, kar je obsegalo sploli vso resničnost življenjskih pojavov. Da bi bil ta orjaški korak
mogel biti sploh storjen, se je namreč moralo najprej temeljito spremeniti zanimanje
družbe za umetnost, a to je pomenilo isto, kot da se preorje in preobrazi vsa njena du-
hovna kultura. To ni bilo lahko. Tudi ni šlo brez pretresov in bojev, iz katerih se je rodilo
veliko tragedij in zavoljo katerih se je zlomilo življenje marsikaterega ustvarjavca.
Slooenska umetnost
V 19. stoletju je najpreglednejša zgodovina slovenskega slikarstva, že zato, ker je
tesneje kot pri Hrvatih navezovalo na tradicijo, imelo sorazmerno najmanj divergenc,
zato pa bilo najbolj povezano z domačo zemljo. Res da pri tem ne smemo spregledati, da
je zgodovina slovenskega slikarstva 19. stoletja tudi bolje raziskana kakor zgodovina
hrvatskega slikarstva, kar prav tako pripomore do veëje njene preglednosti.
Proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja so v njem še zelo aktualni vzori, ki jih je
zapustila dejavnost velikega virtnoza J. M. Schmidta (Kremser-Schmidt, 1718—1801). Med
slikarji te dobe je osvojil prvo mesto in do neke mere vplival na nadaljnjo usodo slikar-
stva Leopold Layer (1752—1828), tipičen eklektik, ki navezuje v svojih slikah na baročne
vzore in druge smeri. Zdi se, kakor da ga prava slikarska problematika sploh ni zani-
mala; oblikovna stran je bila zanj samo sredstvo za dosego namena. da namreč kar se dâ
na široko pripoveduje in sestavlja kompozicijske celote, ustrezajoče okusu vernikov. Zato
je tudi postal sila popularen, toda njegova umetnost se je spremenila, posebno pri nje-
govih učencih in posnemovavcih, ki so jo nadaljevali vse do sredine stoletja, v rokodel-
stvo, ki z umetnostjo kot tako že ni imelo več dosti skupnega. To slikarstvo je vodilo
v slepo ulico brez izhoda, sicer ne edino v zgodovini slovenskega slikarstva 19. stoletja.
Layerjev vrstnik, ki pa ga je močno prekašal, je bil res da vsekakor odličen klasicist
"90
slikarstvu.
Sicer pa ni moglo biti drugače. Bil je to najnaravnejši razvojni potek, v njem je od-
sevala duhovna evolucija družbenih slojev, ki so se le postopoma oddaljevali od nekda-
njih tradicij preteklosti k čedalje popolnejši laizaciji. V teh tradicijah so pri Slovencih
in Hrvatih še zmeraj živeli odmevi potridentinske dobe, pri Srbih in Bolgarih pa odmevi
bizantinskega srednjega veka in turškega gospostva. Nesorazmernost vse problematike in
vsega slikarskega ustvarjanja v zahodni Evropi v dobi klasicizma, romantike in realizma
z ene strani, z druge strani pa slikarstva, ki je pri južnih Slovanih še zmeraj tičalo v tra-
dicijah baročne religioznosti, je še povečevalo dejstvo, da je ves razvoj zahodnoevrop-
skega slikarstva potekal izključno na področju necerkvene umetnosti. Temu ne nasprotuje
nastanek posameznih del religioznega slikarstva, saj se je to odtrgalo od sodobnosti in
izgubilo stik z njo.
Vsa nova slikarska vprašanja in nova revolucionarna pota so izšla iz področij. ki
niso imela nič skupnega s cerkvenim slikarstvom, ki je živelo odslej ali v starili tradicijah
ali pa je v najboljšem primeru rodilo samo take sadove, kot je umetnost nemških nazaren-
cev in njihovih epigonov. Zatorej je razumljivo, da se je modernizacija religioznega sli-
karstva v južnoslovanskih središčih morala omejevati edinole na prevzemanje posameznili
bolj formalnih ali tehničnih kot bistvenili pobud. Zato pa se je tudi laizacija mogla ures-
ničevati le toliko, kolikor se je v tej smeri spreminjala vsa socialna in duhovna kultura,
ki je šele s svoje strani omogočila nastanek in razrast ostalih panog slikarstva: zgodovin-
skega, ljudsko-žanrskega in pokrajinskega. Pri tem ne gre samo za tematiko, temveč za
nekaj, kar je obsegalo sploli vso resničnost življenjskih pojavov. Da bi bil ta orjaški korak
mogel biti sploh storjen, se je namreč moralo najprej temeljito spremeniti zanimanje
družbe za umetnost, a to je pomenilo isto, kot da se preorje in preobrazi vsa njena du-
hovna kultura. To ni bilo lahko. Tudi ni šlo brez pretresov in bojev, iz katerih se je rodilo
veliko tragedij in zavoljo katerih se je zlomilo življenje marsikaterega ustvarjavca.
Slooenska umetnost
V 19. stoletju je najpreglednejša zgodovina slovenskega slikarstva, že zato, ker je
tesneje kot pri Hrvatih navezovalo na tradicijo, imelo sorazmerno najmanj divergenc,
zato pa bilo najbolj povezano z domačo zemljo. Res da pri tem ne smemo spregledati, da
je zgodovina slovenskega slikarstva 19. stoletja tudi bolje raziskana kakor zgodovina
hrvatskega slikarstva, kar prav tako pripomore do veëje njene preglednosti.
Proti koncu 18. in v začetku 19. stoletja so v njem še zelo aktualni vzori, ki jih je
zapustila dejavnost velikega virtnoza J. M. Schmidta (Kremser-Schmidt, 1718—1801). Med
slikarji te dobe je osvojil prvo mesto in do neke mere vplival na nadaljnjo usodo slikar-
stva Leopold Layer (1752—1828), tipičen eklektik, ki navezuje v svojih slikah na baročne
vzore in druge smeri. Zdi se, kakor da ga prava slikarska problematika sploh ni zani-
mala; oblikovna stran je bila zanj samo sredstvo za dosego namena. da namreč kar se dâ
na široko pripoveduje in sestavlja kompozicijske celote, ustrezajoče okusu vernikov. Zato
je tudi postal sila popularen, toda njegova umetnost se je spremenila, posebno pri nje-
govih učencih in posnemovavcih, ki so jo nadaljevali vse do sredine stoletja, v rokodel-
stvo, ki z umetnostjo kot tako že ni imelo več dosti skupnega. To slikarstvo je vodilo
v slepo ulico brez izhoda, sicer ne edino v zgodovini slovenskega slikarstva 19. stoletja.
Layerjev vrstnik, ki pa ga je močno prekašal, je bil res da vsekakor odličen klasicist
"90