Molè, Wojsław: Umetnost južnih Slovanov (Ljubljana, 1965)

Arhitektura, o kateri smo govorili doslej, je bila seveda sakralna, monumentalna in
hkrati zidana. Od posvetne arhitekture se je ohranilo malo, ali bolje, se ni ohranilo nič
razen razvalin gradov, ki so bili predvsem obrambni gradovi. Teh je cela vrsta, v večini
primerov so jim bile vzor osnove bizantinskih trdnjavskih gradov, v poznejših obdobjih
pa tudi zahodne podlage. Uporabna arhitektura, vmes tudi kraljevski dvorci, je bila
lesena, a kakšen je bil njen umetnostni značaj, je težko natančneje ugotoviti. Bila je to
pač arhitektura splošnobalkanskega tipa, kakor to, se zdi, ilustrira relief na enem izmed
steckov, bogomilskih nagrobnikov iz Stare Zgošče v Bosni, ki predstavlja figuralno sceno
na ozadju pritliënih in nadstropnih stavb, obdanih s palisado iz lesenih kolov. Nekoliko
izraziteje je zastopana samostanska arhitektura, tj. njeni stanovanjski deli, ne toliko
v sami Srbiji, kjer je z izjemo nekaj ostankov v stanju razvalin, npr. v Studenici in
Manasiji, ne najdemo, kolikor na gori Atos v samostanu Hilandar, ki nesporno ilustrira
osnovne poteze ostalih srbskih samostanov. To stavbarstvo, skladno s stanovanjskimi in
trdnjavskimi deli drugih atoških samostanov, je dragocen spomenik bizantinske upo-
rabne arhitekture, a prav s tem še en dokument skxipnih arhitektonskih potez na Bal-
kanskem polotoku.

Toda naj bo tako ali drugače, konec državne neodvisnosti je kljub vsemu pomenil
tudi konec velike monumentalne arhitektonske ustvarjalnosti. Namesto cerkva so na
ozemlju Srbije (kakor tudi Makedonije in Bolgarije) v njenih mestnih in vaških sre-
diščih rasle mošeje in minareti. Preporod s svobodo vred je imel po več stoletjih vziti
iz Ijudstva samega.

SLIKARSTVO

Uvodne pripombe

Neogibno dopolnilo srednjeveške monumentalne arhitekture na Balkanu je stensko
slikarstvo, poleg katerega zavzema prav tako važno mesto — kakor sploh v vsem svetu
z bizantinskimi kulturnimi podlagami — ikonsko slikarstvo, a vrhu tega tudi knjižno
slikarstvo. Vsa slikarska ustvarjalnost se je tesno povezovala z religijo in je prodirala
v Bolgarijo, Makedonijo in Srbijo hkrati z njeno vsebino in oblikami ter s cerkvenim
kultom. Ali je razen ilustracij rokopisov s posvetno vsebino obstajalo kakšno čisto po-
svetno slikarstvo? Sodeč po nekaj ohranjenih iluminiranih manuskriptih, kot npr. Ale-
ksandriada, vsekakor. Vemo tudi, da so obstajali bogati bolgarski in srbski kraljevski
dvorci, ki gotovo niso bili brez slikarskega okrasa. Je bila njegova tematika prav tako
izključno religiozna? Nedvomno je vsebovala tudi posvetne prvine. Morda so bili to
refleksi umetnosti po bizantinskem vzoru, zvezani z religijo ali s kultom vladarjeve
osebe. Vendar ni izključeno, da so se omejevali na portretne motive, podobne portretom
ustanovnikov ali rodovnikom, kakršen je rodovnik Nemanjičev v Gračanici in v Dečanih.
Naj bo tako ali drugače, gotovo je, da se je vsa ta umetnost religioznega slikarstva z nje-
govimi posvetnimi prvinami vred vezala z razvojem bizantinskega slikarstva. Vendar ni
bilo istovetno z bizantinskim slikarstvom, tudi ni bilo enotno in ni imelo enotne raz-
vojne črte.

Toda razlike, ki tu obstajajo med posameznimi skupinami podob, niso zvezane
s kakšno delitvijo na slikarske šole Raške, Makedonije ali porečja Morave, ali pa, kakor
v Bolgariji, odvisne od razvoja arhitekture v posameznih tamkajšnjih središčih. Šole so
res da bile, med drugimi je nedvomno obstajala in imela velik vpliv npr. slikarska šola
v Trnovem v Bolgariji. Vendar so kriteriji za tovrstne pojave drugačni kakor v arhitek-