DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0019
POGOJI IN PROBLEMI
Naslov, predmet in problematika pričujočega dela zahtevajo nekega pojasnila in
obrazložitve kakor tudi preciziranja. Kajti zajeti in prikazati umetnost in umetnostno
kulturo južnih Slovanov v vsej njeni časovni in prostorni razsežnosti v enotnem okviru
ni lahka naloga. Tak poskus utegne celo zbujati neke, bolj ali manj upravičene
pomisleke. Saj je vendar jasno, da že sama označitev »umetnost južnih Slovanov« vse-
buje toliko raznorodnih pojavov, katerim ni moč tako lahko poiskati skupni iineno-
vavec, da bi se morebiti utegnilo zdeti neupravičeno, če bi jih prikazovali kot posebno
celoto. Pomisleki te vrste se lahko tičejo tako dogodkov davne preteklosti kakor tudi žive
sedanjosti.
Kajti tako v daljni preteklosti kakor tudi v novejših časih niti politična in gospo-
darsko-socialna niti kulturna zgodovina južnih Slovanov ni potekala enotno in ni bila
zaključena celota, lci bi se ločevala od zgodovinskega razvoja tistega dela Evrope, v katere
sestav so spadale dežele, kjer so prebivali. Od samega začetlca zgodovine južnili Slovanov,
od dobe, ko so se naselili na današnjih ozemljih, so se posamezni deli njihove skupnosti
vključevali v kaj različne razvojne tokove, in to je postalo osnova in izhodišče njihovega
zelo diferenciranega poznejšega razvoja vse do današnjih časov. Kajti naj gledamo na
razvoj s kakršnegakoli stališča, nobenega dvoma ni, da je bil in da je ostal diferenciran
pa tudi družbeno in državnopolitično individualiziran. Najsi bi bila etnogeneza posamez-
nih vej kakršnakoli, nazadnje je vendarle nastal poseben bolgarski, srbski, makedonski,
hrvatski in slovenski narod. Poleg tega so nastala zgodovinska središča z nič manj samo-
svojo družbeno in kulturno podobo, kakor Dalmacija ali Bosna in Hercegovina, in vsak
izmed teh narodov oziroma centrov je razvil v teku zgodovine svoje lastne kulturno-
ustvarjalne poteze in se hkrati v večji ali manjši meri oprijemal drugačnih kulturnih
oblik bližnjih ali daljnih evropskih središč.
Ko so Bolgari v obdobju svoje prve države ustvarili oblike umetnosti, ki so bile
v bistvu res da tesno povezane z bizantinsko umetnostjo, hkrati pa prežete s prvinami
popolnoma drugih izročil, umetnost v makedonsko-slovanski državi carja Samuela, ki je
bila genetično kar najtesneje povezana z bolgarsko državo, kaže nekoliko drugačne poteze,
znatno bolj obogatene s helenističnimi prvinami. Pri Srbih pa, čeprav so bili kulturno
tesno povezani z Bizancem, je še drugače: v srednjem velcu sega razpon njihove kulturne
in umetniške ustvarjalnosti od zahodnih objadranskih vsebin in oblik tja do njihove
harmonične spojitve z osnovami bizantinske umetnosti in tako ustvarja čisto samosvojo,
izvirno umetnostno podobo. Nič manj samosvoja ni Bosna, ki predstavlja prehodno
ozemlje med vzhodnoevropsko in zahodnoevropsko umetnostjo; tu se pridružuje tudi še
bogati prispevek islamske umetnosti, medtem ko se Dalmacija s svojimi zvezami kakor
Naslov, predmet in problematika pričujočega dela zahtevajo nekega pojasnila in
obrazložitve kakor tudi preciziranja. Kajti zajeti in prikazati umetnost in umetnostno
kulturo južnih Slovanov v vsej njeni časovni in prostorni razsežnosti v enotnem okviru
ni lahka naloga. Tak poskus utegne celo zbujati neke, bolj ali manj upravičene
pomisleke. Saj je vendar jasno, da že sama označitev »umetnost južnih Slovanov« vse-
buje toliko raznorodnih pojavov, katerim ni moč tako lahko poiskati skupni iineno-
vavec, da bi se morebiti utegnilo zdeti neupravičeno, če bi jih prikazovali kot posebno
celoto. Pomisleki te vrste se lahko tičejo tako dogodkov davne preteklosti kakor tudi žive
sedanjosti.
Kajti tako v daljni preteklosti kakor tudi v novejših časih niti politična in gospo-
darsko-socialna niti kulturna zgodovina južnih Slovanov ni potekala enotno in ni bila
zaključena celota, lci bi se ločevala od zgodovinskega razvoja tistega dela Evrope, v katere
sestav so spadale dežele, kjer so prebivali. Od samega začetlca zgodovine južnili Slovanov,
od dobe, ko so se naselili na današnjih ozemljih, so se posamezni deli njihove skupnosti
vključevali v kaj različne razvojne tokove, in to je postalo osnova in izhodišče njihovega
zelo diferenciranega poznejšega razvoja vse do današnjih časov. Kajti naj gledamo na
razvoj s kakršnegakoli stališča, nobenega dvoma ni, da je bil in da je ostal diferenciran
pa tudi družbeno in državnopolitično individualiziran. Najsi bi bila etnogeneza posamez-
nih vej kakršnakoli, nazadnje je vendarle nastal poseben bolgarski, srbski, makedonski,
hrvatski in slovenski narod. Poleg tega so nastala zgodovinska središča z nič manj samo-
svojo družbeno in kulturno podobo, kakor Dalmacija ali Bosna in Hercegovina, in vsak
izmed teh narodov oziroma centrov je razvil v teku zgodovine svoje lastne kulturno-
ustvarjalne poteze in se hkrati v večji ali manjši meri oprijemal drugačnih kulturnih
oblik bližnjih ali daljnih evropskih središč.
Ko so Bolgari v obdobju svoje prve države ustvarili oblike umetnosti, ki so bile
v bistvu res da tesno povezane z bizantinsko umetnostjo, hkrati pa prežete s prvinami
popolnoma drugih izročil, umetnost v makedonsko-slovanski državi carja Samuela, ki je
bila genetično kar najtesneje povezana z bolgarsko državo, kaže nekoliko drugačne poteze,
znatno bolj obogatene s helenističnimi prvinami. Pri Srbih pa, čeprav so bili kulturno
tesno povezani z Bizancem, je še drugače: v srednjem velcu sega razpon njihove kulturne
in umetniške ustvarjalnosti od zahodnih objadranskih vsebin in oblik tja do njihove
harmonične spojitve z osnovami bizantinske umetnosti in tako ustvarja čisto samosvojo,
izvirno umetnostno podobo. Nič manj samosvoja ni Bosna, ki predstavlja prehodno
ozemlje med vzhodnoevropsko in zahodnoevropsko umetnostjo; tu se pridružuje tudi še
bogati prispevek islamske umetnosti, medtem ko se Dalmacija s svojimi zvezami kakor