DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0397
Osnoue
V devetnajstem stoletju se je ves zunanji značaj južnoslovanskili dežel temeljito spre-
menil. Postopoma se je spremenil politični položaj njihovih narodov sredi prav tako
spremenjenega evropskega sveta, predvsem pa so se začele spreminjati tudi njihove
notranje, družbene, gospodarske in politične razmere, povečala pa se je tudi narodna
zavednost. Narodni prerod je nazadnje pripeljal tudi do državne obnove, najprej male
srbske lcneževine, precej pozneje Bolgarije, in ob koncu svetovne vojne tudi do združitve
srbskega, hrvatskega in slovenskega naroda v mejah Jugoslavije. Že veliki dogodki na
koncu 18. in v začetku 19. stoletja, ki so spremenili obraz Evrope, so vtisnili peëat tudi
deželam južnih Slovanov. Yendar pa brez daljnosežnih pridržkov ne moremo takoj videti
njihovih odmevov v oblikovanju južnoslovanskega sveta. Tako na gospodarskem in poli-
tičnem kot tudi na družbenem področju je ostalo marsikaj pri starem. V starih avstri jskih
kronskih deželah, kjer so prebivali Slovenci in Hrvati, in v sami Hrvatski je kakor prej
vladala svetna in cerkvena gospoda, a na Hrvatskem je še zmeraj obstajala Krajina, ki je
bila pod vojaško upravo. Podobno je bilo v Vojvodini, ki je bila odvisna najprej od Du-
naja, pozneje pa od Budimpešte. Tudi v Dalmaciji se beneške tradicije niso takoj spre-
menile. A kaj naj šele rečemo o mladi srbski kneževini ali o Bolgariji, ki je še zmeraj
ječala pod turškim jarmom? Nad hrvatskimi in slovenskimi deželami se je dvigal duli
Metternichovega absolutizma, ki je zatiral vsako živahnejše gibanje in polet, zato pa širil
v provincialnem ozračju vsakršno omejenost in neunmost. A mlada Srbija se je izčrpa-
vala v notranjih bojih in medsebojnih političnih preganjanjih. A tu ni mesto za razprav-
ljanje o peripetijah, ki jim je bilo v teku stoletja podvrženo življenje vsakega izmed
južnoslovanskih narodov, kalco so počasi nastajale nove oblike življenja, njegove struk-
ture pa možnosti in kulturnega izraza. Toda celo ta kratka omemba zgovorno označuje
težave, v lcakršnih je morala iskati umetnost svoj izraz; izraz, ki bi bil resniëen odsev
prizadevanj in kulture prerajajočih se narodnih središč.
Predvsem ne smemo pozabljati, da govoreč o novejši umetnosti južnih Slovanov
mislimo na popolnoma različne, nesorazmerne zgodovinske procese. Kajti umetnost prve
polovice novega stoletja v Sloveniji in na Hrvatskem kot tudi v Dalmaciji je v marsi-
katerem pogledu nadaljevanje prejšnjega stanja, hkrati pa v velilci meri odmev takratnih
evropskih tokov v provincialnem, v primeri z njimi pogosto močno zapoznelem odzivu.
Nasprotno pa v Srbiji, Makedoniji in Bolgariji, ki v tem prvem obdobju pravzaprav nè
prihajajo v poštev, gre za čisto nekaj drugega. Celo pri vojvodinskih Srbih, med katerimi
se je že prej začelo buditi in razvijati novo kulturno in umetnostno življenje, v precejšnji
meri prevzemajoč oblike in težnje zahodne umetnosti, gre za popolno predrugačenje in
spremembo osnovnih načel in značaja umetnosti in sploh vse umetnostne kulture, tj. za
prehod od nekdanjih tradicij srednjeveškega, balkanskega bizantinizma k oblikam in
25’
387
V devetnajstem stoletju se je ves zunanji značaj južnoslovanskili dežel temeljito spre-
menil. Postopoma se je spremenil politični položaj njihovih narodov sredi prav tako
spremenjenega evropskega sveta, predvsem pa so se začele spreminjati tudi njihove
notranje, družbene, gospodarske in politične razmere, povečala pa se je tudi narodna
zavednost. Narodni prerod je nazadnje pripeljal tudi do državne obnove, najprej male
srbske lcneževine, precej pozneje Bolgarije, in ob koncu svetovne vojne tudi do združitve
srbskega, hrvatskega in slovenskega naroda v mejah Jugoslavije. Že veliki dogodki na
koncu 18. in v začetku 19. stoletja, ki so spremenili obraz Evrope, so vtisnili peëat tudi
deželam južnih Slovanov. Yendar pa brez daljnosežnih pridržkov ne moremo takoj videti
njihovih odmevov v oblikovanju južnoslovanskega sveta. Tako na gospodarskem in poli-
tičnem kot tudi na družbenem področju je ostalo marsikaj pri starem. V starih avstri jskih
kronskih deželah, kjer so prebivali Slovenci in Hrvati, in v sami Hrvatski je kakor prej
vladala svetna in cerkvena gospoda, a na Hrvatskem je še zmeraj obstajala Krajina, ki je
bila pod vojaško upravo. Podobno je bilo v Vojvodini, ki je bila odvisna najprej od Du-
naja, pozneje pa od Budimpešte. Tudi v Dalmaciji se beneške tradicije niso takoj spre-
menile. A kaj naj šele rečemo o mladi srbski kneževini ali o Bolgariji, ki je še zmeraj
ječala pod turškim jarmom? Nad hrvatskimi in slovenskimi deželami se je dvigal duli
Metternichovega absolutizma, ki je zatiral vsako živahnejše gibanje in polet, zato pa širil
v provincialnem ozračju vsakršno omejenost in neunmost. A mlada Srbija se je izčrpa-
vala v notranjih bojih in medsebojnih političnih preganjanjih. A tu ni mesto za razprav-
ljanje o peripetijah, ki jim je bilo v teku stoletja podvrženo življenje vsakega izmed
južnoslovanskih narodov, kalco so počasi nastajale nove oblike življenja, njegove struk-
ture pa možnosti in kulturnega izraza. Toda celo ta kratka omemba zgovorno označuje
težave, v lcakršnih je morala iskati umetnost svoj izraz; izraz, ki bi bil resniëen odsev
prizadevanj in kulture prerajajočih se narodnih središč.
Predvsem ne smemo pozabljati, da govoreč o novejši umetnosti južnih Slovanov
mislimo na popolnoma različne, nesorazmerne zgodovinske procese. Kajti umetnost prve
polovice novega stoletja v Sloveniji in na Hrvatskem kot tudi v Dalmaciji je v marsi-
katerem pogledu nadaljevanje prejšnjega stanja, hkrati pa v velilci meri odmev takratnih
evropskih tokov v provincialnem, v primeri z njimi pogosto močno zapoznelem odzivu.
Nasprotno pa v Srbiji, Makedoniji in Bolgariji, ki v tem prvem obdobju pravzaprav nè
prihajajo v poštev, gre za čisto nekaj drugega. Celo pri vojvodinskih Srbih, med katerimi
se je že prej začelo buditi in razvijati novo kulturno in umetnostno življenje, v precejšnji
meri prevzemajoč oblike in težnje zahodne umetnosti, gre za popolno predrugačenje in
spremembo osnovnih načel in značaja umetnosti in sploh vse umetnostne kulture, tj. za
prehod od nekdanjih tradicij srednjeveškega, balkanskega bizantinizma k oblikam in
25’
387