DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0029
KRAJEVNE TRADICIJE IN SOSEDSTVO
V dobi, lco so južni Slovani osvajali svoja nova bivališča na Balkanskem polotoku,
v vzhodnoalpskih deželah in na Krasu, v 6. in 7. stoletju n. e., so te dežele imele za seboj
že ne samo davno zgodovinsko, ampak tudi umetnostno preteklost, in celo več: velik del
teh ozemelj je bil že predtem precej opustošen zavoljo dolgotrajnih migracij v dobi tako
imenovanega preseljevanja narodov. Eden izmed poznih, silovitih valov teh preseljevanj
je bil sicer ravno tudi vdor slovanskih plemen skupno z Avari.3 Kakšna ogromna škoda
Slika 7. Stobi. Kapitel iz zgodnjebizantinske bazilike
je bila takrat napravljena na kulturnem in umetnostnem področju, čedalje jasneje od-
krivajo arheološke in izkopaninske raziskave, napravljene npr. v zadnjih letih pred drugo
svetovno vojno, a tudi že po njej na bolgarskih in srbskih ozemljih (tu so med drugim
odkopali rimsko mesto Caričin grad),4 pa tudi v Dalmaciji in v Sloveniji (med drugim
veliko rimsko grobišče v kraju Sempeter v Savinjski dolini).5
Spričo popolnega pomanjkanja poročil o dejanskem razmerju, kakršno je v začetnih
lazah nastalo med novim slovanskim pa med prejšnjim, domačim, gotovo skoraj v celoti
romaniziranim ali heleniziranim prebivavstvom, si je težko ustvariti natančnejšo podobo
o tem, kaj in v kakšnem stanju so Slovani v svoji novi domovini dobili in kakšen je bil
njihov začetni odnos do krajevnih tradicij. Lahko samo domnevamo, kako je približno
potekal proces medsebojne asimilacije med slovanskim pa med starejšim prebivavstvom,
kar se ga je rešilo; pri tem je tista stran, ki je kulturno dajala, moralo biti skoraj izključno
domače, pogrčeno ali romanizirano prebivavstvo. Razlike v stopnji družbenega razvoja
med rodovnoplemensko ureditvijo slovanskih skupin pa med poznoantičnimi ostanki
sužnjeposestniškega reda kakor tudi zgodnjimi oblikami fevdalnega reda pri rimsko-
23
V dobi, lco so južni Slovani osvajali svoja nova bivališča na Balkanskem polotoku,
v vzhodnoalpskih deželah in na Krasu, v 6. in 7. stoletju n. e., so te dežele imele za seboj
že ne samo davno zgodovinsko, ampak tudi umetnostno preteklost, in celo več: velik del
teh ozemelj je bil že predtem precej opustošen zavoljo dolgotrajnih migracij v dobi tako
imenovanega preseljevanja narodov. Eden izmed poznih, silovitih valov teh preseljevanj
je bil sicer ravno tudi vdor slovanskih plemen skupno z Avari.3 Kakšna ogromna škoda
Slika 7. Stobi. Kapitel iz zgodnjebizantinske bazilike
je bila takrat napravljena na kulturnem in umetnostnem področju, čedalje jasneje od-
krivajo arheološke in izkopaninske raziskave, napravljene npr. v zadnjih letih pred drugo
svetovno vojno, a tudi že po njej na bolgarskih in srbskih ozemljih (tu so med drugim
odkopali rimsko mesto Caričin grad),4 pa tudi v Dalmaciji in v Sloveniji (med drugim
veliko rimsko grobišče v kraju Sempeter v Savinjski dolini).5
Spričo popolnega pomanjkanja poročil o dejanskem razmerju, kakršno je v začetnih
lazah nastalo med novim slovanskim pa med prejšnjim, domačim, gotovo skoraj v celoti
romaniziranim ali heleniziranim prebivavstvom, si je težko ustvariti natančnejšo podobo
o tem, kaj in v kakšnem stanju so Slovani v svoji novi domovini dobili in kakšen je bil
njihov začetni odnos do krajevnih tradicij. Lahko samo domnevamo, kako je približno
potekal proces medsebojne asimilacije med slovanskim pa med starejšim prebivavstvom,
kar se ga je rešilo; pri tem je tista stran, ki je kulturno dajala, moralo biti skoraj izključno
domače, pogrčeno ali romanizirano prebivavstvo. Razlike v stopnji družbenega razvoja
med rodovnoplemensko ureditvijo slovanskih skupin pa med poznoantičnimi ostanki
sužnjeposestniškega reda kakor tudi zgodnjimi oblikami fevdalnega reda pri rimsko-
23