DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0028
si sorodni tokovi, ki vladajo v umetnosti druge bolgarske države za dinastije Asenidov,
in struje socasne srbske umetnosti, čeprav so tudi tukaj razločki tu in tam precejšnji,
tako pri zunanjih činiteljih kakor tudi v sami umetnosti. Kljub tem razlikam pa se ne
spremeni dejstvo, da je tako za zgodovino srbske kakor tudi za zgodovino bolgarske umet-
nosti vsega srednjega veka eno izmed osnovnih vprašanj njuno razmerje do Bizanca in
njegovih raznih činiteljev, središč in vidikov. Tudi umetnosti Hrvatov in Slovencev
v srednjem veku je skupno vprašanje latinskosti in Rima pa Zahoda, a tudi tukaj so
precejšnje razlike. A italijanski podneti in vzori (in to izvirajoči iz raznih centrov) vpli-
vajo čisto drugače npr. v Dalmaciji kakor v Posavski Hrvatski ali v Sloveniji.
Ysekakor zavoljo vsega tega obdobja ustvarjalnega razmaha in razcveta kakor tudi
zastoja umetnosti, pa glavne smeri, tokovi, struje in individualni pojavi ustvarjalnosti
niti ne potekajo hkrati niti nimajo zmeraj istega pomena. Medtem ko se zgodovina bol-
garske umetnosti začenja s poglavjem o nenavadni monumentalni umetnosti, se »heroično«
obdobje — kakor bi ga lahko imenovali — srbske srednjeveške umetnosti začenja nekaj
stoletij pozneje. A poznejše obdobje tako srbske kakor tudi bolgarske umetnosti spada —
približno — v isti časovni okvir vse, dokler nista Bolgarija in Srbija izgubili neodvisnost.
Potem sledi obdobje propadanja (večjega pri Bolgarih kakor pri Srbih) in postopnega,
ponovnega prerajanja v neizmerno hudih razmerah in likrati približevanja zahodno-
evropski umetnosti, toda še vedno v atmosferi, ki je bližja srednjemu kakor novemu veku.
Dejanski preporod ustvarjalnosti in umetnostne kulture napoči pri Srbih (in to zunaj
meja nekdanje srednjeveške Srbije) šele v zvezi z narodnim preporodom v 18. in 19. sto-
letju, medtem ko pri Bolgarih pride do tega še pozneje, ko so dosegli državno neodvis-
nost v drugi polovici 19. stoletja.
Drugače je to pri ostalih južnih Slovanili, čeprav se tudi tukaj ne manjka večkrat
daljnosežnih razlik. Zgodovina umetnosti v Dalmaciji se na splošno povezuje z obdobji
zgodovine italijanske umetnosti, čeprav ne popolnoma. Odločilne vendar niso zunanje
poteze sorodnosti s splošnimi smermi italijanske umetnosti, ampak v prvi vrsti njihova
zveza z notranjim razvojem same dežele in njenega prebivavstva. Od tod tudi izvirajo
posebnc poteze dalmatinske umetnosti, ki je predvsem umetnost s svojevrstno periodi-
zacijo, povezano z zgodovino južnoslovanskih dežel »ob Jadranu«. Z ustreznimi spremem-
bami bi isto lahko rekli o zgodovini umetnosti na ozemljih Posavske Hrvatske in Slovenije,
le da predvsem v odnosu do umetnosti srednjeevropskih in alpskih središč.
Vendar je še neko vprašanje, na katero je treba odgovoriti takoj v začetku, namreč
vprašanje narodnega oziroma narodnostnega značaja umetnosti na južnoslovanskih ozein-
Ijih. Prvi hip je videti precej zapleteno: saj gre večkrat celo za dela velike umetniške
vrednosti, katerih avtorji so nedvomno bili tuji umetniki, a včasih za cele skupine spo-
menikov, katerih pripadnost glede na avtorstvo more zbujati resne pomisleke. Taka
vprašanja se vsiljujejo tako v območju umetnosti balkansko-bizantinskih kakor tudi
zahodnolatinskih Slovanov. To velja za celo vrsto spomenikov najstarejše bolgarske umet-
nosti, a prav tako tudi stenskega in ikonskega slikarstva, bolgarskega in srbskega, da niti
ne omenjamo bolj natančno številnih podobnih primerov v umetnosti Dalmacije, Hrvat-
ske in Slovenije. Odgovor na take pomisleke more biti samo eden: da tako postavljeno
vprašanje sploli ne sme obstajati, da more v teh stvareh odločati edinole ozir na celoto
umetnostne kulture, katere ustvarjalci so plasti, odločilne za njen nastanek in razvoj. Ko
torej govorimo o umetnosti južnih Slovanov, imamo v mislih umetnost, ki je bila v nji-
hovi zgodovini, starejši in novejši, tako ali drugače posledica in izraz njihovega lastnega
razvoja in hkrati njihov delež pri skupnem umetnostnem dosežku človeštva v mejah
njihovih dežel, s katerimi je bil ta dosežek kar najtesneje povezan.
22
in struje socasne srbske umetnosti, čeprav so tudi tukaj razločki tu in tam precejšnji,
tako pri zunanjih činiteljih kakor tudi v sami umetnosti. Kljub tem razlikam pa se ne
spremeni dejstvo, da je tako za zgodovino srbske kakor tudi za zgodovino bolgarske umet-
nosti vsega srednjega veka eno izmed osnovnih vprašanj njuno razmerje do Bizanca in
njegovih raznih činiteljev, središč in vidikov. Tudi umetnosti Hrvatov in Slovencev
v srednjem veku je skupno vprašanje latinskosti in Rima pa Zahoda, a tudi tukaj so
precejšnje razlike. A italijanski podneti in vzori (in to izvirajoči iz raznih centrov) vpli-
vajo čisto drugače npr. v Dalmaciji kakor v Posavski Hrvatski ali v Sloveniji.
Ysekakor zavoljo vsega tega obdobja ustvarjalnega razmaha in razcveta kakor tudi
zastoja umetnosti, pa glavne smeri, tokovi, struje in individualni pojavi ustvarjalnosti
niti ne potekajo hkrati niti nimajo zmeraj istega pomena. Medtem ko se zgodovina bol-
garske umetnosti začenja s poglavjem o nenavadni monumentalni umetnosti, se »heroično«
obdobje — kakor bi ga lahko imenovali — srbske srednjeveške umetnosti začenja nekaj
stoletij pozneje. A poznejše obdobje tako srbske kakor tudi bolgarske umetnosti spada —
približno — v isti časovni okvir vse, dokler nista Bolgarija in Srbija izgubili neodvisnost.
Potem sledi obdobje propadanja (večjega pri Bolgarih kakor pri Srbih) in postopnega,
ponovnega prerajanja v neizmerno hudih razmerah in likrati približevanja zahodno-
evropski umetnosti, toda še vedno v atmosferi, ki je bližja srednjemu kakor novemu veku.
Dejanski preporod ustvarjalnosti in umetnostne kulture napoči pri Srbih (in to zunaj
meja nekdanje srednjeveške Srbije) šele v zvezi z narodnim preporodom v 18. in 19. sto-
letju, medtem ko pri Bolgarih pride do tega še pozneje, ko so dosegli državno neodvis-
nost v drugi polovici 19. stoletja.
Drugače je to pri ostalih južnih Slovanili, čeprav se tudi tukaj ne manjka večkrat
daljnosežnih razlik. Zgodovina umetnosti v Dalmaciji se na splošno povezuje z obdobji
zgodovine italijanske umetnosti, čeprav ne popolnoma. Odločilne vendar niso zunanje
poteze sorodnosti s splošnimi smermi italijanske umetnosti, ampak v prvi vrsti njihova
zveza z notranjim razvojem same dežele in njenega prebivavstva. Od tod tudi izvirajo
posebnc poteze dalmatinske umetnosti, ki je predvsem umetnost s svojevrstno periodi-
zacijo, povezano z zgodovino južnoslovanskih dežel »ob Jadranu«. Z ustreznimi spremem-
bami bi isto lahko rekli o zgodovini umetnosti na ozemljih Posavske Hrvatske in Slovenije,
le da predvsem v odnosu do umetnosti srednjeevropskih in alpskih središč.
Vendar je še neko vprašanje, na katero je treba odgovoriti takoj v začetku, namreč
vprašanje narodnega oziroma narodnostnega značaja umetnosti na južnoslovanskih ozein-
Ijih. Prvi hip je videti precej zapleteno: saj gre večkrat celo za dela velike umetniške
vrednosti, katerih avtorji so nedvomno bili tuji umetniki, a včasih za cele skupine spo-
menikov, katerih pripadnost glede na avtorstvo more zbujati resne pomisleke. Taka
vprašanja se vsiljujejo tako v območju umetnosti balkansko-bizantinskih kakor tudi
zahodnolatinskih Slovanov. To velja za celo vrsto spomenikov najstarejše bolgarske umet-
nosti, a prav tako tudi stenskega in ikonskega slikarstva, bolgarskega in srbskega, da niti
ne omenjamo bolj natančno številnih podobnih primerov v umetnosti Dalmacije, Hrvat-
ske in Slovenije. Odgovor na take pomisleke more biti samo eden: da tako postavljeno
vprašanje sploli ne sme obstajati, da more v teh stvareh odločati edinole ozir na celoto
umetnostne kulture, katere ustvarjalci so plasti, odločilne za njen nastanek in razvoj. Ko
torej govorimo o umetnosti južnih Slovanov, imamo v mislih umetnost, ki je bila v nji-
hovi zgodovini, starejši in novejši, tako ali drugače posledica in izraz njihovega lastnega
razvoja in hkrati njihov delež pri skupnem umetnostnem dosežku človeštva v mejah
njihovih dežel, s katerimi je bil ta dosežek kar najtesneje povezan.
22