DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0434
Hrvatska umetnost
Okvir, v katerem je nastajala in se razvijala umetnost 19. stoletja na Hrvatskem, je
bil v marsikaterem pogledu drugačen od pogojev in razvoja slovenske umetnosti, dasi je
končni izid pripeljal k številnim stičnim točkam. Tudi na Hrvatskem se je poglavitna
umetniška dejavnost razvijala na področju cerkvene in religiozne umetnosti in zapustila
v prvi polovici 19. stoletja podobno dediščijio kot v Sloveniji. A padec v kvaliteti tačas
Slika 342. G. A. Kos, Ljubljana, uršulinski samostan
izvršenih umetniških del je bil — tako se vsaj zdi — toliko večji, ker tamkaj, tj. na
ozemlju severne Hrvatske, ni bilo niti takšnili zvez s preteklostjo, kakršne so se ohranile
v Sloveniji v času najhujšega zastoja. Kajti te zveze, ki jih je predstavljala ustvarjalnost
Layerja, Langusa in Wolfa, so se spajale z novimi prvinami in tako postale most med
preteklostjo in novejšo umetnostjo.
Vzroki takega položaja so laliko razumljivi. Že v 18. stoletju je med umetniki na
Hrvatskem veliko tujcev, in celo najpomembnejši slikar te dobe, Ranger, član reda hrvat-
skili pavlincev, je pravzaprav Tirolec. Še bolj narašča število tujih umetnikov v prvi
polovici novega stoletja, medtem ko se raven domačih tradicij nikakor ne dviga. Naj-
slabše je na področju arhitekture, kjer je skoraj vse (a gre med drugim kratko malo tudi
za modernizacijo Zagreba) delo tujih arhitektov in je povečini vse tudi duhovno tuje.
Preporod hrvatske umetnosti, do katerega je kljub vsemu prišlo, je bil potemtakem
zvezan z domačimi, neposrednimi tradicijami kot v Sloveniji. Yendar je treba takoj
420
Okvir, v katerem je nastajala in se razvijala umetnost 19. stoletja na Hrvatskem, je
bil v marsikaterem pogledu drugačen od pogojev in razvoja slovenske umetnosti, dasi je
končni izid pripeljal k številnim stičnim točkam. Tudi na Hrvatskem se je poglavitna
umetniška dejavnost razvijala na področju cerkvene in religiozne umetnosti in zapustila
v prvi polovici 19. stoletja podobno dediščijio kot v Sloveniji. A padec v kvaliteti tačas
Slika 342. G. A. Kos, Ljubljana, uršulinski samostan
izvršenih umetniških del je bil — tako se vsaj zdi — toliko večji, ker tamkaj, tj. na
ozemlju severne Hrvatske, ni bilo niti takšnili zvez s preteklostjo, kakršne so se ohranile
v Sloveniji v času najhujšega zastoja. Kajti te zveze, ki jih je predstavljala ustvarjalnost
Layerja, Langusa in Wolfa, so se spajale z novimi prvinami in tako postale most med
preteklostjo in novejšo umetnostjo.
Vzroki takega položaja so laliko razumljivi. Že v 18. stoletju je med umetniki na
Hrvatskem veliko tujcev, in celo najpomembnejši slikar te dobe, Ranger, član reda hrvat-
skili pavlincev, je pravzaprav Tirolec. Še bolj narašča število tujih umetnikov v prvi
polovici novega stoletja, medtem ko se raven domačih tradicij nikakor ne dviga. Naj-
slabše je na področju arhitekture, kjer je skoraj vse (a gre med drugim kratko malo tudi
za modernizacijo Zagreba) delo tujih arhitektov in je povečini vse tudi duhovno tuje.
Preporod hrvatske umetnosti, do katerega je kljub vsemu prišlo, je bil potemtakem
zvezan z domačimi, neposrednimi tradicijami kot v Sloveniji. Yendar je treba takoj
420