Molè, Wojsław: Umetnost južnih Slovanov (Ljubljana, 1965)

turi in se vežejo s celo, večkrat zelo zapleteno podlago vsakokratnega umetnostnega gi-
banja. Tudi ni zmeraj mogoče ločiti srbsko ustvarjalnost od bolgarske, makedonske in
bizantinske, zlasti ker so signature slikarjev, ki so se ohranile, tudi grške.88 Morebiti se
tukaj v večji meri kakor drugje kaže, da o značaju umetnostne kulture kakšnega naroda
odločajo drugačni kriteriji, kakor so etnični ali jezikovni; ta kultura kratko malo obsega
vse pojave umetniškega ustvarjanja, zvezane z njegovo vsakokratno življenjsko in zgo-
dovinsko resničnostjo.

Y zgodovini slikarstva balkanskih Slovanov so kajpada precejšnje vrzeli. Nejasna
so zlasti starejša obdobja in pa poti, ki ga povezujejo s posameznimi bizantinskimi sre-
dišči (a tu in tam tudi z zahodnimi, predvsem z italijanskimi), in prav tako razni pojavi
arhaizma v poznejših obdobjih. Yrzeli se tičejo tudi zemljepisnega razmeščanja spome-
nikov, pri čemer je spet treba poudariti, da so bolgarska ozemlja v tem pogledu revnejša
od makedonskih in srbskih. Stevilo spomenikov v Srbiji je naravnost ogromno, in to kljub
vsem uničenjem slik v stoletjih.89

Čeprav so bizantinske pobude in vzori vsem središčem skupni in najvažnejši, ne
moremo drugače, kakor da podamo očrt značaja in razvoja tega slikarstva tako, da
sledimo tradicionalni razdelitAÙ po deželah in glavnih središčih, v katerih je cvetelo.
Neudobnost, ki jo na ta način povzroča ponekod poseganje nazaj, odtehta do neke mere
večja preglednost razvoja v vsaki izmed treh v poštev prihajajočih dežela posebej.

Slikarstoo v Bolgariji

Zgodovina slikarstva na bolgarskih ozemljih ne sega nič manj daleč nazaj kakor
zgodovina arhitekture. Celo ne glede na spomenike iz helenistične in rimske dobe za-
dostuje, da omenimo starokrščanske slikarije na stenah nagrobnih kapelic v Sofiji in
drugod, sestavljene iz motivov rastlinske ornamentike in starokrščanskega znamenja-
stega simbolizma. Prav tako so se ohranili fragmenti verjetno iz 7. stoletja izvirajočih
stenskih slikarij v Rdeči cerkvi v bližini Peruštice; le-ti kažejo bližnje sorodstvo s ta-
kratnim slikarstvom Konstantinopla, prežeti so z močnimi helenističnimi prvinami, a
predstavljajo primer predikonoklastiënega slikarstva.90 Yendar so ti spomeniki samo
fragmentarni in časovno tako oddaljeni, da ne igrajo nobene vloge v zgodovini sfikar-
stva srednjeveške Bolgarije.

Kalcšno je biio to slikarstvo v obdobju prve bolgarske države, ne vemo. Viri, ki
govore o podobi, predstavljajoči Poslednjo sodbo, ki naj bi — po legendi — pretresla
kana-carja Borisa in ga pripravila do tega, da bi sprejel krščansko vero, ali pa omemba
o krasotah Zlate cerkve carja Simeona v Preslavu so preveč splošni, da bi mogli iz njih
posneti kaj natančnejšega. Barvasti kamenčki mozaikov, ki so jih našii v razvalinah
rotunde v Preslavu, prav tako niso v tem pogiedu nikakršno oporišče. Prav tako malo
pove iz barvastih keramičnih plošč sestavljena ikona s poprsjem sv. Teodorja,91 ki so jo
odkrili v razvalinah samostana sv. Pantelejmona v Patlejnu pri Preslavu in ki spada
v isto obdobje. O slikarijah cerkve sv. Sofije v Ohridu bomo govorili v poglavju o Make-
doniji. fz 12. stoletja izvirajo stenske slikarije nagrobne cerkve v samostanu Bačkovo, ki
smo jo bili omenili v poglavju o bolgarski arhitekturi. Te freske kakor tudi sama stavba
so prav tako popolnoma bizantinske. So dragocen primer takratnega bizantinskega sten-
skega slikarstva, prepojenega z živimi helenističnimi izročili in hkrati z akademizmom
slikarij v Dafni. Yse kompozicije so prilagojene arhitektonskemu sestavu notranjščine
iir arhitektonskim okvirom, v katerih so nameščene. V vseh vlada isto načelo simetriënega