DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0399
tudi Bosna veže deloma s Hrvatsko, a deloma prav tako tudi s Srbijo, vendar pa kot
ustvarjalno središče vse do avstrijske okupacije (1878) na področju umetnosti še ne pri-
haja resno v poštev. A Bolgarija je še nadalje tičala v starih tradicijah bizantinskega
provincializma in turštva, katerih se je komajda poëasi osvobajala. Sicer pa so obstajale,
vsaj v nekaterih delih južnoslovanskih ozemelj, tudi določene skupne, dasi nikakor ne
pozitivne poteze, ki so vplivale na usodo in značaj umetnosti. Y nobenem središču ni bilo
nikake umetniške šole, zaradi česar so se umetniki šolali bodisi v domačih delavnicah, ki
pa so bile bolj obrtniške kot umetniške v ožjem pomenu, ali pa se izobraževali v tujini,
v Italiji, na Dunaju, v Budimpešti in v Parizu ter v Münchnu, od koder so prinašali raz-
lična stališča do umetnosti in njene problematike. Nič manj pomembna ni bila dejavnost
tujih umetnikov, posebno arhitektov, od katerih je vsak predstavljal drugačen značaj in
smer umetnosti. To seveda ne velja za kraje pod turškim gospostvom in za Srbijo. Ysa
pokrajina se je polnila z bolj ali manj »monumentalnimi« zgradbami in stavbami, ki so
predstavljale najrazličnejše vzorce evropskega stavbarstva in vseh njegovih razvojnih
stopenj. Manjkalo pa jim je najvažnejšega: razen zelo maloštevilnih izjem niso imele nič
skupnega s pokrajino in s kulturnim ozračjem središča, v katerem so nastajale.
Dokler so trajale tradicije baročne arhitekture 18. stoletja in se je v arhitekturi po-
javljal bidermajerski slog, so nastajala tako v Sloveniji kakor tudi na Hrvatskem posa-
mezna dela, ki niso bila brez značaja. Barok je še nadalje živel tudi v prezidavah in
povečavah mestnih in podeželskih cerkva (tačas posebno številnili na Ilrvatskem) in le
neznatno je prihajal do izraza klasicizem, ali bolje njegovi odmevi. Svojevrstna je stav-
barska dejavnost na lirvatskih in vojvodinskih ozemljih, ki so bila pod vojaško upravo.
Ta arhitektura ima res da neki poseben »slog«, ki se razvojno veže z vzori arhitekture
18. stoletja. Vendar je to slog brezupnega dolgčasa in šablone. Monumentalizirana proza
kasarnskega sloga. Yse cerkve, katoliške in pravoslavne, so enake, videti so kot kasarne,
prav taki so vsi trgi, a vse pokriva isti, dolgočasni, uradni, rumeni omet.
Med objekti te vrste so kajpada nastajala tudi dela, ki niso v ničemer zaostajala za
arhitekturo sosednjih nemških ali italijanskih središč. A to so bile stavbe, ki so bile ta-
krat moderne na Dunaju, v Gradcu, Budimpešti, Milanu ali Benetkah, in postavljali so
jih ne glede na to, ali ustrezajo značaju okolice ali ne. Najslabše pa so vplivali na splošno
umetnostno podobo tako imenovani historični slogi obenem z razvpito deuische R.enais-
sance. Vse to skupaj je pripeljalo do popolne stilne dezorientacije. Dilema, v kateri je
bila umetniška ustvarjalnost vseh južnoslovanskih dežel, v prvi vrsti pa Hrvatske in Slo-
venije, je zato bila v vprašanju: kako se izkopati iz brezdušne šablone, mrtvih tradicij
in neprestanega posnemanja, da bi dosegli in ustvarili svoj lastni izraz, ki bi bil vseskozi
sodoben, hkrati pa bi rastel iz duha pokrajine in oblikoval novo umetnostno kulturo
naroda?
Slikarstvo je bilo tisto področje, na katerem so to vprašanje najprej rešili ali se ga
vsaj naprej lotili. To se je dogajalo v vsakem južnoslovanskem središču drugače. A nekaj
je bilo, kar je bilo vsem skupno in kar je vsiljevalo ista vprašanja, namreč problem laične
umetnosti.
Izročila preteklosti so govoriia skoraj izključno o religioznem slikarstvu in skoraj vsa
slikarska ustvarjalnost tako pri katoliških kot tudi pri pravoslavnih južnih Slovanih se
je vse do začetka 19. stoletja vezala s Cerkvijo. V tem je bilo kajpada zelo veliko provin-
cialnega anahronizma, a z druge strani se ne dâ zanikati, da se je ravno na tem področju
zvesto pokazala duhovna podoba družbe, ali vsaj tistega ozračja zaostalosti, v katerem
je živela. Edino področje svetnega značaja, ki je že imelo nekako bolj ustaljeno mesto,
je bil portret. Na drugih področjih so v začetku novega stoletja delali šele prve ])lahe
589
ustvarjalno središče vse do avstrijske okupacije (1878) na področju umetnosti še ne pri-
haja resno v poštev. A Bolgarija je še nadalje tičala v starih tradicijah bizantinskega
provincializma in turštva, katerih se je komajda poëasi osvobajala. Sicer pa so obstajale,
vsaj v nekaterih delih južnoslovanskih ozemelj, tudi določene skupne, dasi nikakor ne
pozitivne poteze, ki so vplivale na usodo in značaj umetnosti. Y nobenem središču ni bilo
nikake umetniške šole, zaradi česar so se umetniki šolali bodisi v domačih delavnicah, ki
pa so bile bolj obrtniške kot umetniške v ožjem pomenu, ali pa se izobraževali v tujini,
v Italiji, na Dunaju, v Budimpešti in v Parizu ter v Münchnu, od koder so prinašali raz-
lična stališča do umetnosti in njene problematike. Nič manj pomembna ni bila dejavnost
tujih umetnikov, posebno arhitektov, od katerih je vsak predstavljal drugačen značaj in
smer umetnosti. To seveda ne velja za kraje pod turškim gospostvom in za Srbijo. Ysa
pokrajina se je polnila z bolj ali manj »monumentalnimi« zgradbami in stavbami, ki so
predstavljale najrazličnejše vzorce evropskega stavbarstva in vseh njegovih razvojnih
stopenj. Manjkalo pa jim je najvažnejšega: razen zelo maloštevilnih izjem niso imele nič
skupnega s pokrajino in s kulturnim ozračjem središča, v katerem so nastajale.
Dokler so trajale tradicije baročne arhitekture 18. stoletja in se je v arhitekturi po-
javljal bidermajerski slog, so nastajala tako v Sloveniji kakor tudi na Hrvatskem posa-
mezna dela, ki niso bila brez značaja. Barok je še nadalje živel tudi v prezidavah in
povečavah mestnih in podeželskih cerkva (tačas posebno številnili na Ilrvatskem) in le
neznatno je prihajal do izraza klasicizem, ali bolje njegovi odmevi. Svojevrstna je stav-
barska dejavnost na lirvatskih in vojvodinskih ozemljih, ki so bila pod vojaško upravo.
Ta arhitektura ima res da neki poseben »slog«, ki se razvojno veže z vzori arhitekture
18. stoletja. Vendar je to slog brezupnega dolgčasa in šablone. Monumentalizirana proza
kasarnskega sloga. Yse cerkve, katoliške in pravoslavne, so enake, videti so kot kasarne,
prav taki so vsi trgi, a vse pokriva isti, dolgočasni, uradni, rumeni omet.
Med objekti te vrste so kajpada nastajala tudi dela, ki niso v ničemer zaostajala za
arhitekturo sosednjih nemških ali italijanskih središč. A to so bile stavbe, ki so bile ta-
krat moderne na Dunaju, v Gradcu, Budimpešti, Milanu ali Benetkah, in postavljali so
jih ne glede na to, ali ustrezajo značaju okolice ali ne. Najslabše pa so vplivali na splošno
umetnostno podobo tako imenovani historični slogi obenem z razvpito deuische R.enais-
sance. Vse to skupaj je pripeljalo do popolne stilne dezorientacije. Dilema, v kateri je
bila umetniška ustvarjalnost vseh južnoslovanskih dežel, v prvi vrsti pa Hrvatske in Slo-
venije, je zato bila v vprašanju: kako se izkopati iz brezdušne šablone, mrtvih tradicij
in neprestanega posnemanja, da bi dosegli in ustvarili svoj lastni izraz, ki bi bil vseskozi
sodoben, hkrati pa bi rastel iz duha pokrajine in oblikoval novo umetnostno kulturo
naroda?
Slikarstvo je bilo tisto področje, na katerem so to vprašanje najprej rešili ali se ga
vsaj naprej lotili. To se je dogajalo v vsakem južnoslovanskem središču drugače. A nekaj
je bilo, kar je bilo vsem skupno in kar je vsiljevalo ista vprašanja, namreč problem laične
umetnosti.
Izročila preteklosti so govoriia skoraj izključno o religioznem slikarstvu in skoraj vsa
slikarska ustvarjalnost tako pri katoliških kot tudi pri pravoslavnih južnih Slovanih se
je vse do začetka 19. stoletja vezala s Cerkvijo. V tem je bilo kajpada zelo veliko provin-
cialnega anahronizma, a z druge strani se ne dâ zanikati, da se je ravno na tem področju
zvesto pokazala duhovna podoba družbe, ali vsaj tistega ozračja zaostalosti, v katerem
je živela. Edino področje svetnega značaja, ki je že imelo nekako bolj ustaljeno mesto,
je bil portret. Na drugih področjih so v začetku novega stoletja delali šele prve ])lahe
589