DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0050
garija uradno sprejela tudi krščanstvo (ki je bilo že davno predtem razširjeno med slo-
vanskim prebivavstvom); tu so navezali Metodovi uëenci, odkar so ti, pregnani iz
velikomoravske države (v osemdesetih letili 9. stoletja), prišli v Bolgarijo in tam začeli
svojo misijonsko in kulturno dejavnost. S tem se veže prav tako nastanek prevodov
grških knjig v bolgarski jezik in sploh bolgarskega pismenstva. Le-to naj bi bilo zaëetek
pismenstva velikega dela srednjeveškega slovanstva, a ne samo njegov liturgični jezik.*
Yendar pa pokristjanjenje dežele ni odpravilo antagonizmov do Bizanca, a rast in raz-
cvet Bolgarije sta jih še bolj poglobila. Y vojnah na življenje in smrt, katerim se je pri-
družil še vdor Svjatoslava Kijevskega, je bila Bolgarija premagana (971). Vendar je nekaj
let pozneje (976) nastala država makedonskih Slovanov, organizirana na ozemljih Make-
Slika 14 Pliisika. Bazilika, tloris
donije, ki jih je Bizanc morebiti leta 864 odstopil Bolgariji, ali tudi ta ni več dolgo ohra-
nila svojo neodvisnost (do 1018).
Spomeniki krščanske dobe prve bolgarske države so večinoma v razvalinah. Samo
v tej obliki si lahko ogledamo krasote, ki o njih govore pisani viri iz tega obdobja. Del
(ožje bolgarski) teh spomenikov je na nekdanjem ozemlju prve bolgarske prestolnice,
Pliska, in v bližini druge deželne prestolnice carja Simeona, Preslava. Drugi del, ki je
pravzaprav toliko in toliko ožje makedonsko-slovanskih spomenikov, je razsejan v oko-
lici Ohridskega in Prespanskega jezera, kjer je bilo veliko versko središče, lci sta ga
ustanovila sv. Klement (Kliment) Ohridski in sv. Naum, Metodova učenca, in ki je vpli-
valo na vse sosedne dežele s slovanskim prebivavstvom. O njih bomo govorili na drugem
mestu.
Ysi spomeniki umetnosti te dobe, ki so umetnostni izraz bolgarske družbe, v prvi
vrsti njene vladajoče fevdalne plasti, predvsem dvorske, spadajo v področje arhitekture
in njene likovne dekoracije, in samo majhen del osvetljuje tudi določen značaj barvne
ornamentike v podobi keramike. Podoba potez in posebnosti spomenikov je torej precej
fragmentarna in še zdaleč ni kolikor toliko popolna podoba prvotne žive celote. Ne vemo,
kakšno je bilo slikarstvo. Edinole sledovi knjižnega slikarstva v drugih središčih, ki so
bila v stiku z bolgarskimi vzori, omogočajo do neke mere obnoviti njegove prvotne
* Glej O'pombo na str. 37.
44
vanskim prebivavstvom); tu so navezali Metodovi uëenci, odkar so ti, pregnani iz
velikomoravske države (v osemdesetih letili 9. stoletja), prišli v Bolgarijo in tam začeli
svojo misijonsko in kulturno dejavnost. S tem se veže prav tako nastanek prevodov
grških knjig v bolgarski jezik in sploh bolgarskega pismenstva. Le-to naj bi bilo zaëetek
pismenstva velikega dela srednjeveškega slovanstva, a ne samo njegov liturgični jezik.*
Yendar pa pokristjanjenje dežele ni odpravilo antagonizmov do Bizanca, a rast in raz-
cvet Bolgarije sta jih še bolj poglobila. Y vojnah na življenje in smrt, katerim se je pri-
družil še vdor Svjatoslava Kijevskega, je bila Bolgarija premagana (971). Vendar je nekaj
let pozneje (976) nastala država makedonskih Slovanov, organizirana na ozemljih Make-
Slika 14 Pliisika. Bazilika, tloris
donije, ki jih je Bizanc morebiti leta 864 odstopil Bolgariji, ali tudi ta ni več dolgo ohra-
nila svojo neodvisnost (do 1018).
Spomeniki krščanske dobe prve bolgarske države so večinoma v razvalinah. Samo
v tej obliki si lahko ogledamo krasote, ki o njih govore pisani viri iz tega obdobja. Del
(ožje bolgarski) teh spomenikov je na nekdanjem ozemlju prve bolgarske prestolnice,
Pliska, in v bližini druge deželne prestolnice carja Simeona, Preslava. Drugi del, ki je
pravzaprav toliko in toliko ožje makedonsko-slovanskih spomenikov, je razsejan v oko-
lici Ohridskega in Prespanskega jezera, kjer je bilo veliko versko središče, lci sta ga
ustanovila sv. Klement (Kliment) Ohridski in sv. Naum, Metodova učenca, in ki je vpli-
valo na vse sosedne dežele s slovanskim prebivavstvom. O njih bomo govorili na drugem
mestu.
Ysi spomeniki umetnosti te dobe, ki so umetnostni izraz bolgarske družbe, v prvi
vrsti njene vladajoče fevdalne plasti, predvsem dvorske, spadajo v področje arhitekture
in njene likovne dekoracije, in samo majhen del osvetljuje tudi določen značaj barvne
ornamentike v podobi keramike. Podoba potez in posebnosti spomenikov je torej precej
fragmentarna in še zdaleč ni kolikor toliko popolna podoba prvotne žive celote. Ne vemo,
kakšno je bilo slikarstvo. Edinole sledovi knjižnega slikarstva v drugih središčih, ki so
bila v stiku z bolgarskimi vzori, omogočajo do neke mere obnoviti njegove prvotne
* Glej O'pombo na str. 37.
44