DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0230
krone so darovali rimski papeži vladarjem, ki so jili bili okronali. Ta krona je tem za-
nimivejša, ker se ponavlja — kot bomo videli — na stenski podobi v cerkvici v Stonu,
kjer je portretiran kateri izmed zetskih kraljev iz 11. stoletja. Yendar so upodobitev same
kraljeve podobe kakor tudi figuri poleg njega stoječega dostojanstvenika in podložnika
ob njegovih nogah podobni oblikam na obeh zadrskih ploščah, morebiti še primitivnejši.
Manjka jim ne le plastične prostorninske obsežnosti in vsakršnih sorazmerij, ampak sploh
razumevanja za človeško telo. Pa vendarlc ta kompozicija zbuja zanimanje tudi iz dru-
gega razloga: saj je vendar živa ilustracija preoblikovanja, kakršno je doživela v barbar-
ski umetnosti hrvatske dobe kompozicija antične rimske maiesiatis imperatoris. Hkrati
je kljub vsemu tudi dokument nepretrganosti antične umetnosti celo v najglobljem sred-
njem veku — čeprav ob spremenjenem čutu za obliko. Obenem je ta »portret« ponazoritev
zadnje razvojne točke, ki je do nje prišlo starohrvatsko okrasno kiparstvo.
Le-to se je pričelo z zvestim posnemanjem vzorov, ki so jih dobili v začetku 9. sto-
letja iz severne Italije. Ti vzori so kmalu postali splošna izrazna oblika lastnih likovnih
prizadevanj; ustalili so se in ustvarili dabnatinsko krajevno tradicijo. Ko so se s porastom
zgodnjeromanskih tokov čedalje močneje vsiljevali tndi novi vzorci dekorativne orna-
mentike, jili je dalmatinsko kiparstvo zaëelo prevzemati, a jih je obravnavalo na samo-
svoj način. Toda ko je bilo pozneje treba vključiti tudi človeško podobo, se je izkazalo,
da je okvir dekorativne umetnosti za to preozek, in umetnost pleteninaste ornamentike tej
nalogi ni bila več kos. Njena zgodovinska vloga je bila končana, in nadaljnja zgodovina
dalmatinskega kiparstva se je zvezala z usodo romanskega kiparstva. Edinole v provin-
cialnih vaških središčih v notranjosti celine se je še nadalje obdržala pleteninasta orna-
mentika, toda njena izvedba je bila čedalje bolj rokodelska. V drugih središčih pa so po
naravi stvari najhitreje in najlaže sprejemali romansko rastlinsko dekoracijo, sestavljeno
v ploskovitih kompozicijah. K najbolj zgodnjim figuralnim kompozicijam novega tipa
spada vrsta madon in Kristus v veličastvu v reliefnih kompozicijah na timpanonih
oltarnih pregrad.18
*
Okvir in meje, v katerih je potekal razvoj arhitekture in kiparskega okrasa staro-
hrvatske dobe, obsegajo tudi druge veje umetnosti. Od posvetnega stavbarstva so se ohra-
nili le drobni fragmenti kraljevega dvora v Bijacih pri Trogiru, tj. ostanki plastične
dekoracije, istovetne s cerkvenim kiparstvoin (ostanki samega dvora so le del gospodar-
skih poslopij). A poteze, sorodne s splitskim reliefom. kažejo maloštevilni ostanki poskusov
okroglega kiparstva ali bolje temu podobnega ploskega reliefa posvetnega značaja (npr.
figura, predstavljajoča hrvatskega dostojanstvenika-bojevnika).
Od posvetnega stenskega slikarstva je doslej znana saino polikromija cerkvice sv. Mi-
haela v Stonu v južni Dalmaciji, ustanova katerega izmed zetskih kraljev iz časa okoli
leta 1100, ki razločno kaže poteze, sorodne z umetnostjo srbskega zaledja. Ta spomenik
spada potemtakem prej v območje oblik, s katerimi so zvezane enoladijske cerkve s ku-
polo v Kotoru,20 kakor pa k umetnosti hrvatskih ozemelj v srednji in v severni Dalmaciji.
A prav zaradi tega je tem dragocenejša nenavadna ikonografska nadrobnost na kralje-
vem portretu med slikarijami v tej cerkvici: njegova krona je namreč prav tako
»zahodna«, in to meče zanimivo luč na svet kulturnih in umetnostnih oblik pokrajine,
ki leži na meji med Vzhodom in evropskim Zahodom. Sicer pa portret tega kralja ni bil
izjema. Iz virov vemo,21 da so portreti hrvatskih vladarjev obstajali že mnogo prej. V mali
cerkvici sv. Jurija na goratem svetu ob današnjih Kaštelih nedaleč od Splita so bile
iiamreč po viru naslikane podobe kneza Mislava, ustanovnika cerkve, kneza Trpimira.
220
nimivejša, ker se ponavlja — kot bomo videli — na stenski podobi v cerkvici v Stonu,
kjer je portretiran kateri izmed zetskih kraljev iz 11. stoletja. Yendar so upodobitev same
kraljeve podobe kakor tudi figuri poleg njega stoječega dostojanstvenika in podložnika
ob njegovih nogah podobni oblikam na obeh zadrskih ploščah, morebiti še primitivnejši.
Manjka jim ne le plastične prostorninske obsežnosti in vsakršnih sorazmerij, ampak sploh
razumevanja za človeško telo. Pa vendarlc ta kompozicija zbuja zanimanje tudi iz dru-
gega razloga: saj je vendar živa ilustracija preoblikovanja, kakršno je doživela v barbar-
ski umetnosti hrvatske dobe kompozicija antične rimske maiesiatis imperatoris. Hkrati
je kljub vsemu tudi dokument nepretrganosti antične umetnosti celo v najglobljem sred-
njem veku — čeprav ob spremenjenem čutu za obliko. Obenem je ta »portret« ponazoritev
zadnje razvojne točke, ki je do nje prišlo starohrvatsko okrasno kiparstvo.
Le-to se je pričelo z zvestim posnemanjem vzorov, ki so jih dobili v začetku 9. sto-
letja iz severne Italije. Ti vzori so kmalu postali splošna izrazna oblika lastnih likovnih
prizadevanj; ustalili so se in ustvarili dabnatinsko krajevno tradicijo. Ko so se s porastom
zgodnjeromanskih tokov čedalje močneje vsiljevali tndi novi vzorci dekorativne orna-
mentike, jili je dalmatinsko kiparstvo zaëelo prevzemati, a jih je obravnavalo na samo-
svoj način. Toda ko je bilo pozneje treba vključiti tudi človeško podobo, se je izkazalo,
da je okvir dekorativne umetnosti za to preozek, in umetnost pleteninaste ornamentike tej
nalogi ni bila več kos. Njena zgodovinska vloga je bila končana, in nadaljnja zgodovina
dalmatinskega kiparstva se je zvezala z usodo romanskega kiparstva. Edinole v provin-
cialnih vaških središčih v notranjosti celine se je še nadalje obdržala pleteninasta orna-
mentika, toda njena izvedba je bila čedalje bolj rokodelska. V drugih središčih pa so po
naravi stvari najhitreje in najlaže sprejemali romansko rastlinsko dekoracijo, sestavljeno
v ploskovitih kompozicijah. K najbolj zgodnjim figuralnim kompozicijam novega tipa
spada vrsta madon in Kristus v veličastvu v reliefnih kompozicijah na timpanonih
oltarnih pregrad.18
*
Okvir in meje, v katerih je potekal razvoj arhitekture in kiparskega okrasa staro-
hrvatske dobe, obsegajo tudi druge veje umetnosti. Od posvetnega stavbarstva so se ohra-
nili le drobni fragmenti kraljevega dvora v Bijacih pri Trogiru, tj. ostanki plastične
dekoracije, istovetne s cerkvenim kiparstvoin (ostanki samega dvora so le del gospodar-
skih poslopij). A poteze, sorodne s splitskim reliefom. kažejo maloštevilni ostanki poskusov
okroglega kiparstva ali bolje temu podobnega ploskega reliefa posvetnega značaja (npr.
figura, predstavljajoča hrvatskega dostojanstvenika-bojevnika).
Od posvetnega stenskega slikarstva je doslej znana saino polikromija cerkvice sv. Mi-
haela v Stonu v južni Dalmaciji, ustanova katerega izmed zetskih kraljev iz časa okoli
leta 1100, ki razločno kaže poteze, sorodne z umetnostjo srbskega zaledja. Ta spomenik
spada potemtakem prej v območje oblik, s katerimi so zvezane enoladijske cerkve s ku-
polo v Kotoru,20 kakor pa k umetnosti hrvatskih ozemelj v srednji in v severni Dalmaciji.
A prav zaradi tega je tem dragocenejša nenavadna ikonografska nadrobnost na kralje-
vem portretu med slikarijami v tej cerkvici: njegova krona je namreč prav tako
»zahodna«, in to meče zanimivo luč na svet kulturnih in umetnostnih oblik pokrajine,
ki leži na meji med Vzhodom in evropskim Zahodom. Sicer pa portret tega kralja ni bil
izjema. Iz virov vemo,21 da so portreti hrvatskih vladarjev obstajali že mnogo prej. V mali
cerkvici sv. Jurija na goratem svetu ob današnjih Kaštelih nedaleč od Splita so bile
iiamreč po viru naslikane podobe kneza Mislava, ustanovnika cerkve, kneza Trpimira.
220