DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24870#0506
— samo do prve postaje, Brezovice. Tam ga je ustavil oddelek par-
tizanov, — Italijani so se razbežali, zadržani fantje pa so pobegnili
s partizani v gozd in se jim pridružili. Ne vsi, nekaj se jih je vrnilo
v Ljubljano na dom, ker jim je zmanjkalo poguma za partizansko
življenje v gozdu.
Takšen je bil črni dan Ljubljane leta 1943.
Nekaj dni po tem črnem dnevu sem spet srečal Frana Ilešiča.
Bil je videti šibak in zelo nervozen. Razmere in življenjski pogoji
so bili pač takšni, da ni moglo biti drugače. Govorila sva o tem in
onem — ni pa bil tako obupan kot takrat, ko sem ga videl po nje-
govem prihodu v Ljubljano. »Samo trajalo bo vse to, trajalo,« je
ponavljal.
In kmalu potem sem zvedel za njegovo smrt. Bil sem na njego-
vem pogrebu, katerega se je udeležila zelo velika množica ljudi. Z
njim je pač legel v grob pravi romantik in zadnji epigon ilirizma.
Bil pa sem še pri dveh drugih pogrebih: dr. Gojmira Kreka in
dr. Metoda Dolenca. Obakrat sem lahko ugotovil značilo črto
slovenske inteligence, da je bila namreč pravzaprav na pol nemška
in sicer zaradi mešanih nemško-slovenskih zakonov. Pri prvem in
drugem pogrebu so pogrebci skoraj izključno govorili nemško. Sicer
pa to ni bilo samo v teh dveh primerih. Zdravnik dr. Zalokar, s
katerim sva se tiste čase velikokrat srečala, mi je pravil, da so mu
razni stanovski tovariši tožili, da so v težkem položaju, ker pripadajo
rodbini, ki je na pol nemška. Sam se spominjam takšnega primera.
Ko sem po maturi prišel na Dunaj, je bil prvo leto vpisan na medi-
cino zelo prijeten fant, Tavčar, ki je bil med vojno menda zdravnik
v Krškem ob Savi. Kot študent je bil član »Slovenije«, navdušen
Slovenec, med vojno pa se je v njem prebudila nemška kri in je
postal član Volksbunda. Zato tudi ni bilo čudno, da so se nekateri
ljudje obnašali tako majavo.
Nepričakovana pa je bila zame smrt sibirskega tovariša, stot-
nika Kastelica (če se prav spominjam, je bil zaposlen pri firmi
Bonač). V rusko ujetništvo je prišel kot aktivni avstrijski stotnik,
a ni bil prav nič oficirski: bil je med prvimi, ki se je lotil rokodel-
stva in je postal izurjen, spreten čevljar. Ko sem zdaj gledal v jamo,
v katero so spuščali njegovo krsto, sem se spomnil na sibirsko
preteklost, na čudno življenje, ki je bilo tam vsebina naše eksistence,
in na Kastelica, sedečega na nizkem čevljarskem stolčku. Kako daleč
v preteklosti je bilo vse to! Ostali so samo spomini — in krsta, .na
katero so zdajle padale grude zemlje in jo nazadnje vso zakrile . . .
500
tizanov, — Italijani so se razbežali, zadržani fantje pa so pobegnili
s partizani v gozd in se jim pridružili. Ne vsi, nekaj se jih je vrnilo
v Ljubljano na dom, ker jim je zmanjkalo poguma za partizansko
življenje v gozdu.
Takšen je bil črni dan Ljubljane leta 1943.
Nekaj dni po tem črnem dnevu sem spet srečal Frana Ilešiča.
Bil je videti šibak in zelo nervozen. Razmere in življenjski pogoji
so bili pač takšni, da ni moglo biti drugače. Govorila sva o tem in
onem — ni pa bil tako obupan kot takrat, ko sem ga videl po nje-
govem prihodu v Ljubljano. »Samo trajalo bo vse to, trajalo,« je
ponavljal.
In kmalu potem sem zvedel za njegovo smrt. Bil sem na njego-
vem pogrebu, katerega se je udeležila zelo velika množica ljudi. Z
njim je pač legel v grob pravi romantik in zadnji epigon ilirizma.
Bil pa sem še pri dveh drugih pogrebih: dr. Gojmira Kreka in
dr. Metoda Dolenca. Obakrat sem lahko ugotovil značilo črto
slovenske inteligence, da je bila namreč pravzaprav na pol nemška
in sicer zaradi mešanih nemško-slovenskih zakonov. Pri prvem in
drugem pogrebu so pogrebci skoraj izključno govorili nemško. Sicer
pa to ni bilo samo v teh dveh primerih. Zdravnik dr. Zalokar, s
katerim sva se tiste čase velikokrat srečala, mi je pravil, da so mu
razni stanovski tovariši tožili, da so v težkem položaju, ker pripadajo
rodbini, ki je na pol nemška. Sam se spominjam takšnega primera.
Ko sem po maturi prišel na Dunaj, je bil prvo leto vpisan na medi-
cino zelo prijeten fant, Tavčar, ki je bil med vojno menda zdravnik
v Krškem ob Savi. Kot študent je bil član »Slovenije«, navdušen
Slovenec, med vojno pa se je v njem prebudila nemška kri in je
postal član Volksbunda. Zato tudi ni bilo čudno, da so se nekateri
ljudje obnašali tako majavo.
Nepričakovana pa je bila zame smrt sibirskega tovariša, stot-
nika Kastelica (če se prav spominjam, je bil zaposlen pri firmi
Bonač). V rusko ujetništvo je prišel kot aktivni avstrijski stotnik,
a ni bil prav nič oficirski: bil je med prvimi, ki se je lotil rokodel-
stva in je postal izurjen, spreten čevljar. Ko sem zdaj gledal v jamo,
v katero so spuščali njegovo krsto, sem se spomnil na sibirsko
preteklost, na čudno življenje, ki je bilo tam vsebina naše eksistence,
in na Kastelica, sedečega na nizkem čevljarskem stolčku. Kako daleč
v preteklosti je bilo vse to! Ostali so samo spomini — in krsta, .na
katero so zdajle padale grude zemlje in jo nazadnje vso zakrile . . .
500