DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57403#0258
v kurski guberniji mogli imenovati podobo, ki prikazuje vso novo, sodobno Rusijo, tedaj
moremo v sliki Surikoya yideti mnoźićno podobo Ijudstya stare Rusije v prelomnem
zgodoyinskem trenutku z ysem bogastvom njegoviłi tipov, zaćenśi s samo boli arko Moro-
zovo z nenayadno znaćilnim obrazom fanatićne bojevnice za svoje preprićanje, pa
preko obdajajoće jo mnoźice źena in moź, starili in mladih, boljark, meśćank in redovnic,
ki gledajo nanjo z obćudovanjem in s strahom, preko romarjey, beraćice in obsedenca,
ki jo pozdraylja v sloyo z dyema prstoma — yse do ulićnih zijal in porogljivo sme-
joćega se popa. Ves ta svet stare Rusije se je zbral na sliki Surikova kakor na ogled,
odkrivajoć gledalcu ne samo notranja doźiyetja yprićo zgodoyinskega momenta, ampak
tudi yso svojo zunanjo lepoto, ki jo je ujel in ji dal trajno podobo ćopić yelikega umet-
nika, zaćenśi z belimi silhuetami zasneźeniłi streh pa vse tja do yzorćastih tkanin źenskih
oblaćil, bujnili in hkrati delikatnilr kot yzori staroruskih ikon.
S podobnim prijemom je uporabil gibanje yelikih mnoźic — z namenom, da predoći
pomembne zgodoyinske trenutke — v yeliki kompoziciji Jermak osooji Sibirijo (1895),
ki zopet prikazuje spopad dveh razlićnih in sovraźnih syetov, to pot na bojiśću, kakor
tudi śe y drugi zgodovinski podobi Prehod Suvorova cez Alpe (1899). Ta slika je nekako
zadnja iz serije monumentalnih zgodoyinskih kompozicij yelikega realista, ćigar umet-
nost je tako rekoć korelatiy in obenem dopolnilo Repinovega realizma. Kajti će je
Surikoy ustyaril yrsto brezprimernih realistićniłi slikarskih vizij, odkriyajoćih preteklost
ruskegla naroda, je y nekem smislu prav tako »zgodoyinski« tudi Repin, ćigar sli-
karstvo, ki zajema teme iz domaće zgodoyine, res da nima niti śirokiłi obzorij niti glo-
bine, ki je lastna pogledu Surikova, je pa zato v dolgi yrsti del, ki segajo od Burlakon
in Procesije v kurski guberniji pa do Aretacije agitatorja in skice Demonstracije, epik-
zgodoyinar Rusije iz druge poloyice 19. stoletja, ki mu ni enakega.
Drugi slikarji do deyetdesetilr let. Pokrajina
Umetnost obeh yelikih mojstrov realizma ni pozajela slikarskega ustvarjanja v
splośnem niti vseh pojavov realizma. Poleg Repina in Surikoya, katerih ustvarjalnost
in delaynost je bila v yeliki meri poyezana s smerjo in z nastopi »peredyiznikov«, so
delovali tudi drugi slikarji, ki so se jim po svojem staliśću deloma pribliźeyali, ali pa
se tudi oddaljevali od njih, z novimi in s samosvojimi smermi, in ti so v nemajhni meri
pripomogli k obogatityi in k diferenciaciji podobe ruskega slikarstya v zadnji ćetrtini
19. stoletja.
Izhodiśće so bile pri tern v yeliki meri pobude, kakrśne so izźarevale iz mogoćnega
gibanja »peredviźnikov«. Upreti se jim ni mogła niti umetnost Akademije, ki je po-
stała za dalj ćasa ravnoduśna do aktualne problematike in resnićnega źiyljenja. Tipićen
predstavnik akademskega slikarstya je bil med drugimi Poljak Henrik Siemiradzki
(1843—1902), odlićen koloristićni talent, slikar kompozicij iz antićne in biblićne zgodo-
yine, svojeyrsten neohelenist. Doyrśeno je obyladal slikarsko obrt ter znal v syojih
yelikih in manjśih kompozicijah, ki jih izpolnjujejo klasićne figurę in akti, izraziti vse
tanćice leska in barve polti, yrednot materije, kamnoy, zlasti syetlikajoćih se marmoroy
in kovin, predysem pa morja, prelivajoćega se ali mirno lesketajoćega se v sonćnih
źarkih, pa nebesne modrine in pokrajine z rastlinstyom ob Sredozemskem morju.
S pravim realizmom, ki je bil izraz in odmey tokov sedemdesetih in osemdesetih let
19. stoletja, pa ni imela umetnost Siemiradzkega nićesar skupnega. Njegov realizem je
bil edinole v tern, da so bile lepe in tedaj moderne yizije antićnega sveta, ki jih je upo-
248
moremo v sliki Surikoya yideti mnoźićno podobo Ijudstya stare Rusije v prelomnem
zgodoyinskem trenutku z ysem bogastvom njegoviłi tipov, zaćenśi s samo boli arko Moro-
zovo z nenayadno znaćilnim obrazom fanatićne bojevnice za svoje preprićanje, pa
preko obdajajoće jo mnoźice źena in moź, starili in mladih, boljark, meśćank in redovnic,
ki gledajo nanjo z obćudovanjem in s strahom, preko romarjey, beraćice in obsedenca,
ki jo pozdraylja v sloyo z dyema prstoma — yse do ulićnih zijal in porogljivo sme-
joćega se popa. Ves ta svet stare Rusije se je zbral na sliki Surikova kakor na ogled,
odkrivajoć gledalcu ne samo notranja doźiyetja yprićo zgodoyinskega momenta, ampak
tudi yso svojo zunanjo lepoto, ki jo je ujel in ji dal trajno podobo ćopić yelikega umet-
nika, zaćenśi z belimi silhuetami zasneźeniłi streh pa vse tja do yzorćastih tkanin źenskih
oblaćil, bujnili in hkrati delikatnilr kot yzori staroruskih ikon.
S podobnim prijemom je uporabil gibanje yelikih mnoźic — z namenom, da predoći
pomembne zgodoyinske trenutke — v yeliki kompoziciji Jermak osooji Sibirijo (1895),
ki zopet prikazuje spopad dveh razlićnih in sovraźnih syetov, to pot na bojiśću, kakor
tudi śe y drugi zgodovinski podobi Prehod Suvorova cez Alpe (1899). Ta slika je nekako
zadnja iz serije monumentalnih zgodoyinskih kompozicij yelikega realista, ćigar umet-
nost je tako rekoć korelatiy in obenem dopolnilo Repinovega realizma. Kajti će je
Surikoy ustyaril yrsto brezprimernih realistićniłi slikarskih vizij, odkriyajoćih preteklost
ruskegla naroda, je y nekem smislu prav tako »zgodoyinski« tudi Repin, ćigar sli-
karstvo, ki zajema teme iz domaće zgodoyine, res da nima niti śirokiłi obzorij niti glo-
bine, ki je lastna pogledu Surikova, je pa zato v dolgi yrsti del, ki segajo od Burlakon
in Procesije v kurski guberniji pa do Aretacije agitatorja in skice Demonstracije, epik-
zgodoyinar Rusije iz druge poloyice 19. stoletja, ki mu ni enakega.
Drugi slikarji do deyetdesetilr let. Pokrajina
Umetnost obeh yelikih mojstrov realizma ni pozajela slikarskega ustvarjanja v
splośnem niti vseh pojavov realizma. Poleg Repina in Surikoya, katerih ustvarjalnost
in delaynost je bila v yeliki meri poyezana s smerjo in z nastopi »peredyiznikov«, so
delovali tudi drugi slikarji, ki so se jim po svojem staliśću deloma pribliźeyali, ali pa
se tudi oddaljevali od njih, z novimi in s samosvojimi smermi, in ti so v nemajhni meri
pripomogli k obogatityi in k diferenciaciji podobe ruskega slikarstya v zadnji ćetrtini
19. stoletja.
Izhodiśće so bile pri tern v yeliki meri pobude, kakrśne so izźarevale iz mogoćnega
gibanja »peredviźnikov«. Upreti se jim ni mogła niti umetnost Akademije, ki je po-
stała za dalj ćasa ravnoduśna do aktualne problematike in resnićnega źiyljenja. Tipićen
predstavnik akademskega slikarstya je bil med drugimi Poljak Henrik Siemiradzki
(1843—1902), odlićen koloristićni talent, slikar kompozicij iz antićne in biblićne zgodo-
yine, svojeyrsten neohelenist. Doyrśeno je obyladal slikarsko obrt ter znal v syojih
yelikih in manjśih kompozicijah, ki jih izpolnjujejo klasićne figurę in akti, izraziti vse
tanćice leska in barve polti, yrednot materije, kamnoy, zlasti syetlikajoćih se marmoroy
in kovin, predysem pa morja, prelivajoćega se ali mirno lesketajoćega se v sonćnih
źarkih, pa nebesne modrine in pokrajine z rastlinstyom ob Sredozemskem morju.
S pravim realizmom, ki je bil izraz in odmey tokov sedemdesetih in osemdesetih let
19. stoletja, pa ni imela umetnost Siemiradzkega nićesar skupnega. Njegov realizem je
bil edinole v tern, da so bile lepe in tedaj moderne yizije antićnega sveta, ki jih je upo-
248