DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57403#0290
5 L. Sreznevskij, So jat Uiść a Slaojan,
Harkoy 1846; D. Ajnaloy, Lekcii po istorii
dreonerusskogo iskusstoa, Kieo-Hersones-Car’-
grad, Symferopol 1914; isti, Letopis’ o naćalj-
noj porę russkogo iskusstoa, Peterburg 1904;
isti, Lekcii... str. 27.
• Nekotorye dannye o gorodiśćah Smoleń-
sko] gub., Smoleńsk 1926, X., str. 259—275.
7 B. A. Rybakoy, Iskusstoo dreonih Sla-
ojan, Istorija rnssk. iskusstva, I., str. 85 sl.
8 Prav tam, str. 87.
9 Prav tam, str. 88.
10 Sedov V., Dreonerusskoe jazyćeskoe soja-
tiliśće o Peryni. Kratkie soobść. I. I. M. K.,
zv. 50., Moskva 1953.
11 Kronika pisę o Yladimiru: »In postavil je
malike zad za gradićem: Peruna lesenega, a
njegovo glavo srebrno in łase zlate, pa Horsa-
Dażboga, pa Striboga, pa Simargla, pa Mokoś.«
A hkrati je posiał Dobrinjo v Novgorod s po-
dobnim narocilom: »In prisel je Dobrinja v
Novgorod (in) postavil malika ob reki Yol-
hov ...« Citata pri B. D. Grekovu (B. D. Gre-
kov, Kieoskaja Rus’, Moskva 1949, str. 381).
12 Prav tam, str. 379—382.
13 Diskusija o krakovskem kipu Svetovida
śe ni zakljućena. V najnovejśi soyjetski stro-
kovni literaturi ysekakor prevladuje mnenje,
da je to slovanski spomenik. Med drugimi se
je tęga ypraśanja yeckrat dotaknil B. A. Ry-
ba k o v. V zvezi z razprayljanjem o srebmein
okovju turjega roga iz nagrobnega holma Ćrna
mogiła v Ćernigovu (Dreonosti Ćernigooa. Ma-
teriały i issledonanija po arheologii SSSR, zv. I.,
Moskya-Leningrad 1949, str. 45 sl.), posebno pa
v zvezi z zgodovino najstarejsega ruskega ki-
parstva (Prikladnoe iskusstoo i skuljptura. Isto-
rija kuljtury dreonej Rusi, zv. II., str. 414 sl.)
ima on krakovski kip za slovanski idol, ki je
ohranil v kamnu sledove nekdanje lesorezne
tehnike. V ręko (Zbruć) so ga vrgli s holma,
podobno kakor se je to zgodilo s Perunoyima
kipoma v Kijevu in v Noygorodu po uradnem
pokristjanjenju domaćega prebivalstva. Po Ry-
bakovu je na tern spomeniku upodobljena vsa
kozmogonija starih Slovanov. Svetovidov ste-
ber so namreć razdelili na tri vodoravne pa-
sove: v spodnjem je bog pekla, bog podze-
meljskega kraljestva, ki drźi zemljo na svojih
rokah. V srednjem so Ijudje, zemljani, moski
in źenske, ki, drżeć se za roke, rajajo. Gornji
pas — je nebo, kraj, kjer prebiyajo bogovi.
V ospredju stoji boginja (Yelika boginja) s
turjim rogom v roki. Njena rodovitnost je po-
udarjena s tern, da so żeńsko, ki so jo na-
mestili v srednjem pasu na isti strani, upo-
dobili z otrokom.Y sosednji ploskyi so namestili
mosko boźanstyo vojne (nemara da je Perun
ali Rod?) z mećem za pasom in s konjem ob
nogah. To je bog »drużinnikov«, bojevnikov.
Dve nadaljnji bożanstvi sta manj izraziti. Ysa
cetverica bogov je pokrita s skupnim pokri-
valom. Ta kip ni predstavljal doloćenega boga.
Bil je idol, varujoć »z vseh śtirih strani sveta«,
obsegajoc yse vesoljstvo — zemljo, pekel in raj.
14 V. Antonoyic, O skaljnyh peśćerah
na beregy Dnestra. Trudy VI. arheolog. sjezda
o Odesse, zv. I., 1886; D. A j n a 1 o v, Geschichte
der russischen Monumentalkunst der oormosko-
oitischen Zeit, Berlin-Leipzig 1932, str. 5.
13 D. A j n a 1 o v, prao tam, str. 6; N. F. L a -
vrov, Religi ja i cerkoo’. Ist. kuljtury dreonej
Rusi, zv. II., str. 71.
16 B. A. Rybak o v, Prikladnoe iskusstoo i
skuljptura, Ist. kuljtury dreonej Rusi, zv. II.,
str. 399 sl.; L. A. Lin ces, Dreonie certy o
russkom narodnom iskusstoe, prao tam, str. 465
do 491; B. A. Gorodcoy, Dakosarmatskie
religioznye elementy o russkom narodnom toor-
ćestoe. Trudy Gos. Istor. Muzeja, zv. I., Moskva
1926; N. N. Boroń in, K harakteristike dreo-
nejśego zodćestoa oostoćnyh Slaojan. »Kratkie
soobśćenija 1.1. M. K., zv. XYL, 1947, str. 97 do
102; B. A. Rybakoy, Dreonie elementy o
russkom narodnom toorćestoe, »Sovetska ja Etno-
grafija«, zv. I., Moskya-Leningrad 1948.
17 N. P. Ko ndakoy, Russkie kłady, zv. L,
Peterburg 1896, str. 14 sl.; B. A. Rybakoy,
Dreonosti Ćernigooa, str. 43—51; isti, Priklad-
noe iskusstoo i skuljptura, str. 411—415.
Arhitektura predmongolske epohe
1 Y Ipatijeoskem letopisu se za leto 945 omc-
nja cerkev sv. Eli ja preroka, a za leto 882 je
omemba o dveh cerkyah: »boźnica« sv. Niko-
łaja in sv. Orina; prav tako je v njem omemba
o tern, da so bile lesene in da so zgorele. Po-
dobno je bilo tudi v Noygorodu. I. G r a b a r’,
Istorija russkogo iskusstoa, zy. L, str. 551.
2 Kronika izrecno omenja to, da so bili
njeni graditelji Grki, a njeno opravo da so
278
Harkoy 1846; D. Ajnaloy, Lekcii po istorii
dreonerusskogo iskusstoa, Kieo-Hersones-Car’-
grad, Symferopol 1914; isti, Letopis’ o naćalj-
noj porę russkogo iskusstoa, Peterburg 1904;
isti, Lekcii... str. 27.
• Nekotorye dannye o gorodiśćah Smoleń-
sko] gub., Smoleńsk 1926, X., str. 259—275.
7 B. A. Rybakoy, Iskusstoo dreonih Sla-
ojan, Istorija rnssk. iskusstva, I., str. 85 sl.
8 Prav tam, str. 87.
9 Prav tam, str. 88.
10 Sedov V., Dreonerusskoe jazyćeskoe soja-
tiliśće o Peryni. Kratkie soobść. I. I. M. K.,
zv. 50., Moskva 1953.
11 Kronika pisę o Yladimiru: »In postavil je
malike zad za gradićem: Peruna lesenega, a
njegovo glavo srebrno in łase zlate, pa Horsa-
Dażboga, pa Striboga, pa Simargla, pa Mokoś.«
A hkrati je posiał Dobrinjo v Novgorod s po-
dobnim narocilom: »In prisel je Dobrinja v
Novgorod (in) postavil malika ob reki Yol-
hov ...« Citata pri B. D. Grekovu (B. D. Gre-
kov, Kieoskaja Rus’, Moskva 1949, str. 381).
12 Prav tam, str. 379—382.
13 Diskusija o krakovskem kipu Svetovida
śe ni zakljućena. V najnovejśi soyjetski stro-
kovni literaturi ysekakor prevladuje mnenje,
da je to slovanski spomenik. Med drugimi se
je tęga ypraśanja yeckrat dotaknil B. A. Ry-
ba k o v. V zvezi z razprayljanjem o srebmein
okovju turjega roga iz nagrobnega holma Ćrna
mogiła v Ćernigovu (Dreonosti Ćernigooa. Ma-
teriały i issledonanija po arheologii SSSR, zv. I.,
Moskya-Leningrad 1949, str. 45 sl.), posebno pa
v zvezi z zgodovino najstarejsega ruskega ki-
parstva (Prikladnoe iskusstoo i skuljptura. Isto-
rija kuljtury dreonej Rusi, zv. II., str. 414 sl.)
ima on krakovski kip za slovanski idol, ki je
ohranil v kamnu sledove nekdanje lesorezne
tehnike. V ręko (Zbruć) so ga vrgli s holma,
podobno kakor se je to zgodilo s Perunoyima
kipoma v Kijevu in v Noygorodu po uradnem
pokristjanjenju domaćega prebivalstva. Po Ry-
bakovu je na tern spomeniku upodobljena vsa
kozmogonija starih Slovanov. Svetovidov ste-
ber so namreć razdelili na tri vodoravne pa-
sove: v spodnjem je bog pekla, bog podze-
meljskega kraljestva, ki drźi zemljo na svojih
rokah. V srednjem so Ijudje, zemljani, moski
in źenske, ki, drżeć se za roke, rajajo. Gornji
pas — je nebo, kraj, kjer prebiyajo bogovi.
V ospredju stoji boginja (Yelika boginja) s
turjim rogom v roki. Njena rodovitnost je po-
udarjena s tern, da so żeńsko, ki so jo na-
mestili v srednjem pasu na isti strani, upo-
dobili z otrokom.Y sosednji ploskyi so namestili
mosko boźanstyo vojne (nemara da je Perun
ali Rod?) z mećem za pasom in s konjem ob
nogah. To je bog »drużinnikov«, bojevnikov.
Dve nadaljnji bożanstvi sta manj izraziti. Ysa
cetverica bogov je pokrita s skupnim pokri-
valom. Ta kip ni predstavljal doloćenega boga.
Bil je idol, varujoć »z vseh śtirih strani sveta«,
obsegajoc yse vesoljstvo — zemljo, pekel in raj.
14 V. Antonoyic, O skaljnyh peśćerah
na beregy Dnestra. Trudy VI. arheolog. sjezda
o Odesse, zv. I., 1886; D. A j n a 1 o v, Geschichte
der russischen Monumentalkunst der oormosko-
oitischen Zeit, Berlin-Leipzig 1932, str. 5.
13 D. A j n a 1 o v, prao tam, str. 6; N. F. L a -
vrov, Religi ja i cerkoo’. Ist. kuljtury dreonej
Rusi, zv. II., str. 71.
16 B. A. Rybak o v, Prikladnoe iskusstoo i
skuljptura, Ist. kuljtury dreonej Rusi, zv. II.,
str. 399 sl.; L. A. Lin ces, Dreonie certy o
russkom narodnom iskusstoe, prao tam, str. 465
do 491; B. A. Gorodcoy, Dakosarmatskie
religioznye elementy o russkom narodnom toor-
ćestoe. Trudy Gos. Istor. Muzeja, zv. I., Moskva
1926; N. N. Boroń in, K harakteristike dreo-
nejśego zodćestoa oostoćnyh Slaojan. »Kratkie
soobśćenija 1.1. M. K., zv. XYL, 1947, str. 97 do
102; B. A. Rybakoy, Dreonie elementy o
russkom narodnom toorćestoe, »Sovetska ja Etno-
grafija«, zv. I., Moskya-Leningrad 1948.
17 N. P. Ko ndakoy, Russkie kłady, zv. L,
Peterburg 1896, str. 14 sl.; B. A. Rybakoy,
Dreonosti Ćernigooa, str. 43—51; isti, Priklad-
noe iskusstoo i skuljptura, str. 411—415.
Arhitektura predmongolske epohe
1 Y Ipatijeoskem letopisu se za leto 945 omc-
nja cerkev sv. Eli ja preroka, a za leto 882 je
omemba o dveh cerkyah: »boźnica« sv. Niko-
łaja in sv. Orina; prav tako je v njem omemba
o tern, da so bile lesene in da so zgorele. Po-
dobno je bilo tudi v Noygorodu. I. G r a b a r’,
Istorija russkogo iskusstoa, zy. L, str. 551.
2 Kronika izrecno omenja to, da so bili
njeni graditelji Grki, a njeno opravo da so
278