DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0176
menologiju, cikel vesoljnih cerkvenih zborov in cikel legende sv. Jurija. V naosu, kjer so
vsa mesta, celo na stebrih, okrašena s slikarijami, si sledijo dolge vrste svetniških figur
(med njimi je tudi kraljica Helena s sinom Urošem). A razen tega so posebni cikli Geneze,
Starega testamenta, Knjige modrosti, Smrti Device Marije, Kristusooih čudežev, parabol
Trpljenja Gospodovega, Dejanj apostolov, Poslednje sodbe, cikli himne Akathistos (Materi
božji, op. prev.), Judeža, legende Janeza Krstnika, sv. Nikolaja, sv. Demetrija, tradicio-
nalnih dvanajsterih praznikov in prizorov iz legende Device Marije, če ne upoštevamo
številnih liturgičnih in dogmatičnih kompozicij v naosu, v posameznih kapelicah in
v prezbiteriju. Ysa ta mnogobarvnost obsega nad tisoč scen in kompozicij.143 Teliniôna
izdelava, ki je še zmeraj blizu slikarijam v Starem Nagoričinu in v Gračanici, je izgubila
njegovo fineso in postala težja in »bolj groba«, čeprav ni brez liričnih posameznosti.
Yendar stopa v ospredje idejni in ikonografski pomen te slikarske dekoracije, in to ne-
hote zbuja primerjavo z obširnimi programi slikarske in kiparske dekoracije velikih
zahodnih katedral. Že v kiparski dekoraciji Dečanov je bilo mogoče ugotoviti nekakšno
zgledovanje po zahodni umetnosti, čeprav se je to dogajalo v zelo skromnih mejah. Že
mogoče, da je velikanska slikana enciklopedija, kakršno predstavljajo slikarije v Dečanih,
za svoj nastanek dolžna hvalo zahodnim pobudam. A tudi če bi bilo tako, je to prav
srbsko-bizantinska, a ne zahodna enciklopedija. Predmet umetnosti je izključno religi-
ozno-cerkveni svet, a ne resnični fizični in moralni svet, ki ima svoje lastno življenje.
V tej umetnosti res da ne manjka realističnih potez, ali to je zelo relativen realizem,
nanašajoč se samo na posameznosti, ki lahko pojasnijo situacijo in »zemeljsko« stran, ali
pa so tudi le okrasni dodatek. Resnica te umetnosti je nerazdružna z resnico religioznih
koncepcij in s teološkim sistemom in ne sega izven njenih meja. Zato pa tudi slikarije
v Dečanih morebiti bolje kakor drugi primeri pojasnjujejo globoki prepad, ki kljub
vsemu loči umetnost »renesanse« Paleologov od italijanske in sploh zahodne umetnosti
14. stoletja.
S slikarstvom v Dečanih se do neke mere povezuje slikarska dekoracija v Lesnovu144
iz leta 1359, a od tod drži pot v Matejčo in v Markov samostan.145 V vseh teh dekoracijah
se kažejo — po Okunjevu — skupne specifične poteze samostanske šole (tako jo je ime-
noval pač kot nasprotje dvorski umetnosti slikarjev kralja Milutina), ki se v idejnem in
ikonografskem pogledu odlikuje z izbranimi simbolično-teološkimi temami. Vendar nji-
hova groba risba, sumarična modelacija in trdi kolorit, brez lahnih prehodov in refleksov
označujejo samo eno stran. Nekatere kompozicije so nenavadno drzne. Postavitve, gibi,
ne le posameznih figur, ampak tudi množičnih prizorov, kretnje in skrajšave so tu in tam
tako svojevrstni, da takih ne nahajamo v starejši bizantinski umetnosti.146 V tej umetnosti
je kajpada veliko izročila in mojstrskega obvladanja obrti, a z druge strani je ravno v nji
močneje ko drugod prišel do izraza ustvarjalni ljudski element. Saj je bila vendar samo-
stanska umetnost, in njeni predstavniki so najbolje reprezentirali ljudski etnični element.
Razen te skupine pa so obstajale tudi druge ustvarjalne smeri. O tem pričajo slikarije
v cerkvi sv. Andreja,147 v katerih je moč opaziti nenavadno osebno interpretacijo ikono-
grafskih motivov, a tudi izrazit poskus, da se ustvari prostor in v njem razvrstijo postave.
Te slikarije so signirane. Slikarji so bili: nadškof Janez ter meniha Gregorij in Kalist
Ciril. Nadškof Janez148 iz okolice Prilepa, eden izmed najznamenitejših slikarjev tega
obdobja, je stal na čelu številne samosvoje slikarske šole. V njegovih postavah se nekdanje
tradicije prepletajo z malone »baročnim« zanosom: te postave, masivne in težke, so polne
notranje razgibanosti, kateri ustrezajo tudi, rekel bi, od vetra nagubana oblačila, pred-
vsem pa obrazi z globokim duhovnim izrazom. To, da se je duhovnik na visokem polo-
170
vsa mesta, celo na stebrih, okrašena s slikarijami, si sledijo dolge vrste svetniških figur
(med njimi je tudi kraljica Helena s sinom Urošem). A razen tega so posebni cikli Geneze,
Starega testamenta, Knjige modrosti, Smrti Device Marije, Kristusooih čudežev, parabol
Trpljenja Gospodovega, Dejanj apostolov, Poslednje sodbe, cikli himne Akathistos (Materi
božji, op. prev.), Judeža, legende Janeza Krstnika, sv. Nikolaja, sv. Demetrija, tradicio-
nalnih dvanajsterih praznikov in prizorov iz legende Device Marije, če ne upoštevamo
številnih liturgičnih in dogmatičnih kompozicij v naosu, v posameznih kapelicah in
v prezbiteriju. Ysa ta mnogobarvnost obsega nad tisoč scen in kompozicij.143 Teliniôna
izdelava, ki je še zmeraj blizu slikarijam v Starem Nagoričinu in v Gračanici, je izgubila
njegovo fineso in postala težja in »bolj groba«, čeprav ni brez liričnih posameznosti.
Yendar stopa v ospredje idejni in ikonografski pomen te slikarske dekoracije, in to ne-
hote zbuja primerjavo z obširnimi programi slikarske in kiparske dekoracije velikih
zahodnih katedral. Že v kiparski dekoraciji Dečanov je bilo mogoče ugotoviti nekakšno
zgledovanje po zahodni umetnosti, čeprav se je to dogajalo v zelo skromnih mejah. Že
mogoče, da je velikanska slikana enciklopedija, kakršno predstavljajo slikarije v Dečanih,
za svoj nastanek dolžna hvalo zahodnim pobudam. A tudi če bi bilo tako, je to prav
srbsko-bizantinska, a ne zahodna enciklopedija. Predmet umetnosti je izključno religi-
ozno-cerkveni svet, a ne resnični fizični in moralni svet, ki ima svoje lastno življenje.
V tej umetnosti res da ne manjka realističnih potez, ali to je zelo relativen realizem,
nanašajoč se samo na posameznosti, ki lahko pojasnijo situacijo in »zemeljsko« stran, ali
pa so tudi le okrasni dodatek. Resnica te umetnosti je nerazdružna z resnico religioznih
koncepcij in s teološkim sistemom in ne sega izven njenih meja. Zato pa tudi slikarije
v Dečanih morebiti bolje kakor drugi primeri pojasnjujejo globoki prepad, ki kljub
vsemu loči umetnost »renesanse« Paleologov od italijanske in sploh zahodne umetnosti
14. stoletja.
S slikarstvom v Dečanih se do neke mere povezuje slikarska dekoracija v Lesnovu144
iz leta 1359, a od tod drži pot v Matejčo in v Markov samostan.145 V vseh teh dekoracijah
se kažejo — po Okunjevu — skupne specifične poteze samostanske šole (tako jo je ime-
noval pač kot nasprotje dvorski umetnosti slikarjev kralja Milutina), ki se v idejnem in
ikonografskem pogledu odlikuje z izbranimi simbolično-teološkimi temami. Vendar nji-
hova groba risba, sumarična modelacija in trdi kolorit, brez lahnih prehodov in refleksov
označujejo samo eno stran. Nekatere kompozicije so nenavadno drzne. Postavitve, gibi,
ne le posameznih figur, ampak tudi množičnih prizorov, kretnje in skrajšave so tu in tam
tako svojevrstni, da takih ne nahajamo v starejši bizantinski umetnosti.146 V tej umetnosti
je kajpada veliko izročila in mojstrskega obvladanja obrti, a z druge strani je ravno v nji
močneje ko drugod prišel do izraza ustvarjalni ljudski element. Saj je bila vendar samo-
stanska umetnost, in njeni predstavniki so najbolje reprezentirali ljudski etnični element.
Razen te skupine pa so obstajale tudi druge ustvarjalne smeri. O tem pričajo slikarije
v cerkvi sv. Andreja,147 v katerih je moč opaziti nenavadno osebno interpretacijo ikono-
grafskih motivov, a tudi izrazit poskus, da se ustvari prostor in v njem razvrstijo postave.
Te slikarije so signirane. Slikarji so bili: nadškof Janez ter meniha Gregorij in Kalist
Ciril. Nadškof Janez148 iz okolice Prilepa, eden izmed najznamenitejših slikarjev tega
obdobja, je stal na čelu številne samosvoje slikarske šole. V njegovih postavah se nekdanje
tradicije prepletajo z malone »baročnim« zanosom: te postave, masivne in težke, so polne
notranje razgibanosti, kateri ustrezajo tudi, rekel bi, od vetra nagubana oblačila, pred-
vsem pa obrazi z globokim duhovnim izrazom. To, da se je duhovnik na visokem polo-
170