DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0177
žaju tako clejavno ukvarjal s slikarstvom, vsekakor zgovorno priča tako o pomenu umet-
nosti v takratnem življenju kakor tudi o vlogi, ki jo je iniela umetnost v srbski in make-
donski družbi proti koncu 14. stoletja. A razumljivo je, da se je ta »barok« nadškofa
Janeza brez njegove močne individualnosti in ustvarjalnosti moral spremeniti v zunanje
ponavljanje in posnemanje njegovib form in naglo propasti.
Slikarstvo v porečju Moraoe in konec srbskega srednjeoeškega slikarstoa
Zadnje dejanje v zgodovini srbskega srednjeveškega slikarstva je slikarska okrasitev
cerlcva v dolini reke Morave, ki so zadnja skupina velikih srbskih knežjih ustanov v ob-
dobju, ko je srbska država po katastrofi na Kosovem polju, omejena na ozemlja v po-
rečju Morave, preživljala kot turški vazal zadnje poglavje svoje zgodovine, ki se je
končala s padcem Smedereva leta 1459. Kljub temu pa je imela Srbija v tem zadnjem
razdobju dovolj moči, da je še enkrat zableščala s svojo ustvarjalnostjo tako na področju
arhitekture kakor tudi slikarstva, pri čemer so ustanavljanje bogatih samostanskih usta-
nov omogočili dohodki, ki jih je knezom prinašala eksploatacija srebrovih rudnikov.
Prevladujoča poteza v tem slikarstvu je tudi to, da je črpala pobude in vzore iz
raznih virov, pri čemer so nastale čisto nove celote. Hkrati moramo tukaj ugotoviti ob-
stajanje dveh tokov, ki sta si zelo podobna, a vendar različna. Osnove ikonografije so
v obeh primerih nespremenjene in se z razvojem izpopolnjujejo z novimi podrobnostmi
in izposojevanji iz zahodne umetnosti, a tu in tam tudi iz precej starejših tradicij, ki
včasih segajo prav do zgodnje krščanske umetnosti. Razlike med obema tokovoma so bolj
formalne. V Ravanici149 kakor tudi v njenim freskam sorodnih slikarijah v Ljubostinji,
a prav tako tudi v Koporinu, Sisojevcu in Velucu sta tehnika in slog bolj risarska,
nadrobna in suha, brez finese. Precej više stoje slikarije druge skupine. V Kaleniču150 se
znova pojavljajo nekdanje koncepcije iz 14. stoletja: številne skupine figur na ozadju
široko razvite gorske ali arhitektonske pokrajine, ki spominjajo na mozaike v Kahrijé-
džamiji in na freske Kraljeve cerkve v Studenici. Njih značaj ima v primeri z omenjenimi
vzori nekaj provincializmu podobnega, a to ni jedro stvari. Prizor, kakršen je Soatba
o Kani Galilejski v Kaleniču (1407—1413), je tako vseskozi predrugačena v dekorativnem
smislu pa tako prepojena z nežnostjo prijema in prefinjeno izdelana, da imamo pred
seboj pravzaprav umetnino s čisto novim in samosvojim izrazom. Kajti povsod v cerkvah
moravskega okolja se je v cerkvenem okrasu močno okrepil dekorativno-ornamentalni
element.
Najveličastnejši spomenik vse te skupine in sploli vsega obdobja pa je dekoracija
cerkve v Manasiji,11 ustanovi despota Stefana Lazareviča iz leta 1418. Nenavadna milina
in eleganca se kaže tako iz arhitektonskih oblik in sorazmerij cerkve tega edinstvenega
samostana kakor tudi iz njenih slikarij. Jasna barvitost, zlati nimbi in ornamentalni
motivi, vitke postave, lahlcotnost in eteričnost njihovih kretenj, njihovi tipi, narejeni po
vzoru helenističnih postav, čudovito »posodobljeno« pojmovanje fundatorskega portreta,
velika dekorativnost sleherne nadrobnosti, nekakšno približevanje rokokoju (seveda samo
v prispodobi) sestavljajo celoto, v kateri najdemo vse, kar se je pojavilo v dvesto letih
srbskega slikarstva. A vse to odkrivamo v novem tolmačenju, ki je hkrati eden izmed
viškov v razvoju umetnosti dobe Paleologov na srbskih tleh. V zvezi s slikarijami
v Dečanih smo govorili o širokem enciklopedičnem programu njenih tem, ki je imel za
vzor zahodne pobude, a vendarle ni mogel prestopiti osnovnih meja bizantinske cerkvene
umetnosti. Slikarski okras v Manasiji govori o nečem drugem: o meji kar najdlje razvitih
171
nosti v takratnem življenju kakor tudi o vlogi, ki jo je iniela umetnost v srbski in make-
donski družbi proti koncu 14. stoletja. A razumljivo je, da se je ta »barok« nadškofa
Janeza brez njegove močne individualnosti in ustvarjalnosti moral spremeniti v zunanje
ponavljanje in posnemanje njegovib form in naglo propasti.
Slikarstvo v porečju Moraoe in konec srbskega srednjeoeškega slikarstoa
Zadnje dejanje v zgodovini srbskega srednjeveškega slikarstva je slikarska okrasitev
cerlcva v dolini reke Morave, ki so zadnja skupina velikih srbskih knežjih ustanov v ob-
dobju, ko je srbska država po katastrofi na Kosovem polju, omejena na ozemlja v po-
rečju Morave, preživljala kot turški vazal zadnje poglavje svoje zgodovine, ki se je
končala s padcem Smedereva leta 1459. Kljub temu pa je imela Srbija v tem zadnjem
razdobju dovolj moči, da je še enkrat zableščala s svojo ustvarjalnostjo tako na področju
arhitekture kakor tudi slikarstva, pri čemer so ustanavljanje bogatih samostanskih usta-
nov omogočili dohodki, ki jih je knezom prinašala eksploatacija srebrovih rudnikov.
Prevladujoča poteza v tem slikarstvu je tudi to, da je črpala pobude in vzore iz
raznih virov, pri čemer so nastale čisto nove celote. Hkrati moramo tukaj ugotoviti ob-
stajanje dveh tokov, ki sta si zelo podobna, a vendar različna. Osnove ikonografije so
v obeh primerih nespremenjene in se z razvojem izpopolnjujejo z novimi podrobnostmi
in izposojevanji iz zahodne umetnosti, a tu in tam tudi iz precej starejših tradicij, ki
včasih segajo prav do zgodnje krščanske umetnosti. Razlike med obema tokovoma so bolj
formalne. V Ravanici149 kakor tudi v njenim freskam sorodnih slikarijah v Ljubostinji,
a prav tako tudi v Koporinu, Sisojevcu in Velucu sta tehnika in slog bolj risarska,
nadrobna in suha, brez finese. Precej više stoje slikarije druge skupine. V Kaleniču150 se
znova pojavljajo nekdanje koncepcije iz 14. stoletja: številne skupine figur na ozadju
široko razvite gorske ali arhitektonske pokrajine, ki spominjajo na mozaike v Kahrijé-
džamiji in na freske Kraljeve cerkve v Studenici. Njih značaj ima v primeri z omenjenimi
vzori nekaj provincializmu podobnega, a to ni jedro stvari. Prizor, kakršen je Soatba
o Kani Galilejski v Kaleniču (1407—1413), je tako vseskozi predrugačena v dekorativnem
smislu pa tako prepojena z nežnostjo prijema in prefinjeno izdelana, da imamo pred
seboj pravzaprav umetnino s čisto novim in samosvojim izrazom. Kajti povsod v cerkvah
moravskega okolja se je v cerkvenem okrasu močno okrepil dekorativno-ornamentalni
element.
Najveličastnejši spomenik vse te skupine in sploli vsega obdobja pa je dekoracija
cerkve v Manasiji,11 ustanovi despota Stefana Lazareviča iz leta 1418. Nenavadna milina
in eleganca se kaže tako iz arhitektonskih oblik in sorazmerij cerkve tega edinstvenega
samostana kakor tudi iz njenih slikarij. Jasna barvitost, zlati nimbi in ornamentalni
motivi, vitke postave, lahlcotnost in eteričnost njihovih kretenj, njihovi tipi, narejeni po
vzoru helenističnih postav, čudovito »posodobljeno« pojmovanje fundatorskega portreta,
velika dekorativnost sleherne nadrobnosti, nekakšno približevanje rokokoju (seveda samo
v prispodobi) sestavljajo celoto, v kateri najdemo vse, kar se je pojavilo v dvesto letih
srbskega slikarstva. A vse to odkrivamo v novem tolmačenju, ki je hkrati eden izmed
viškov v razvoju umetnosti dobe Paleologov na srbskih tleh. V zvezi s slikarijami
v Dečanih smo govorili o širokem enciklopedičnem programu njenih tem, ki je imel za
vzor zahodne pobude, a vendarle ni mogel prestopiti osnovnih meja bizantinske cerkvene
umetnosti. Slikarski okras v Manasiji govori o nečem drugem: o meji kar najdlje razvitih
171