DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0231
ki je to cerkev leta 852 podaril cerkvi v Splitu, in še nekega kneza, verjetno Mutimira
s sinovoma Petrom in Tomislavom. A ker je bila v beležki, ki govori o tem, tudi omemba,
češ da so bile te podobe popravljene na stari »ravenski« način, lahko sklepamo, da je to
slikarstvo prevzemalo svoje vzore neposredno iz Ravene.
Razmeroma številnejši so spomeniki knjižnega slikarstva, od katerih je najstarejši
SplUski eoangeliarij iz konca 8. stoletja. Okras teh knjig22 spada povsem v okvir ostale
dalmatinske umetnosti tega obdobja. Najmočneje izstopa v njem značaj montecassinske
šole, a v nekaterih rokopisih so izrazitejše tradicije lcarolinškega slikarstva, ki so tačas
vladale v južni Italiji, od koder so jih prevzeli dalmatinski iluminatorji.
Taka je torej v splošnem obrisu dalmatinska umetnost starohrvatske dobe. Njeni
spomeniki vsekakor pričajo o velikem kulturnem naporu mladega naroda, ki si je v za-
četku svoje zgodovine ob Jadranu po dveh stoletjih pripravljanja, v katerih se je osvo-
bajal plemenske in rodovne ureditve in postavil temelje zgodnjefevdalnemu redu, začrtal
pot v prihodnost s tem, da je stopil na stran Rima in Zahoda. Ta odločitev ni bila brez
boja in odpora. Dokaz je že samo nastop ninskega škofa Gregorja (Grgurja) na cerkve-
nem zboru v Splitu leta 929, kjer je branil pravice narodnega liturgičnega jezika (kajpada
je šlo pri tem tudi za obrambo jurisdikcije slovanskega klera). Sicer pa »rimskost«
Hrvatov ni bila popolna, kajti ne smemo pozabljati, da se je vzporedno z zvezami
z Rimom in celo v tesni povezavi z njimi obdržalo in razvijalo glagolsko gibanje, ki je
gojilo svojo lastno literaturo v narodnem jeziku, zavedajoč se svojega pomena in poveza-
nosti z ljudstvom. A s tem, da si je kljub vsemu izbral kulturo in umetnost Zahoda. je
hrvatski narod že tačas ustvaril svoje prve lastne tradicije in svoje bodoče obliëje.23
UMETNOST DALMATINSKIH MESTNIH KOMUN OB MORJU
IN FEYDALNIH GOSPODOY V NOTRANJOSTI DEŽELE
Uvodne pripombe
Umetnost starohrvatske dobe spada nedvomno v čas, ki je neizmerno pomemben tako
v zgodovini samega hrvatskega naroda kakor sploh dežele ob Jadranu, a hkrati tudi
zahodnega dela Balkanskega polotoka. Nenavadni razmah poznoantične umetnosti na
teh ozemljih in, kakor vse o tem pričuje, razcvet starolcrščanske in zgodnje bizantinske
umetnosti, ki tudi še v današnjih razvalinali te velike preteklosti vsebuje tako številne
dokaze o zvezah, ki jih je imela Dalmacija tako z italskimi in grškobizantinskimi sre-
dišči kakor tudi s središči Bližnjega vzhoda — vse to je bilo samo veličasten, mogočen
uvod v nadaljnji razvoj, ki pa se je začel z veliko zgodovinsko katastrofo in z uničenjem
umetnosti preteklosti. Tem zanimivejši in pomembnejši so bili spričo tega začetki novega
sveta in novega slovanskega človeka, ki je s preostalim starim prebivavstvom gradil tako
novo življenje kakor tudi novo umetnost, ali bolje njene temelje za vso prihodnost dežele
in njenega prebivavstva. V kratkem poglavju, posvečenem temu obdobju, smo skušali
poudariti njene najbolj v oči bijoče poteze in najznačilnejše črte, ki pričajo z ene strani
o tem, da so se obdržale nekatere poteze in podlage krajevnih izročil ter zveze z umet-
nostjo sosednjih dežel, z druge strani pa o tem, kar je v zvezi z vsem tem postalo lastna
in nova tradicija dalmatinske umetnosti.
Umetnost starohrvatske dobe pa kljub svojemu dosti velikemu zgodovinskemu po-
menu vendarle ni odločala o osnovnem umetnostnem značaju dežele in ni ustvarila ne
221
s sinovoma Petrom in Tomislavom. A ker je bila v beležki, ki govori o tem, tudi omemba,
češ da so bile te podobe popravljene na stari »ravenski« način, lahko sklepamo, da je to
slikarstvo prevzemalo svoje vzore neposredno iz Ravene.
Razmeroma številnejši so spomeniki knjižnega slikarstva, od katerih je najstarejši
SplUski eoangeliarij iz konca 8. stoletja. Okras teh knjig22 spada povsem v okvir ostale
dalmatinske umetnosti tega obdobja. Najmočneje izstopa v njem značaj montecassinske
šole, a v nekaterih rokopisih so izrazitejše tradicije lcarolinškega slikarstva, ki so tačas
vladale v južni Italiji, od koder so jih prevzeli dalmatinski iluminatorji.
Taka je torej v splošnem obrisu dalmatinska umetnost starohrvatske dobe. Njeni
spomeniki vsekakor pričajo o velikem kulturnem naporu mladega naroda, ki si je v za-
četku svoje zgodovine ob Jadranu po dveh stoletjih pripravljanja, v katerih se je osvo-
bajal plemenske in rodovne ureditve in postavil temelje zgodnjefevdalnemu redu, začrtal
pot v prihodnost s tem, da je stopil na stran Rima in Zahoda. Ta odločitev ni bila brez
boja in odpora. Dokaz je že samo nastop ninskega škofa Gregorja (Grgurja) na cerkve-
nem zboru v Splitu leta 929, kjer je branil pravice narodnega liturgičnega jezika (kajpada
je šlo pri tem tudi za obrambo jurisdikcije slovanskega klera). Sicer pa »rimskost«
Hrvatov ni bila popolna, kajti ne smemo pozabljati, da se je vzporedno z zvezami
z Rimom in celo v tesni povezavi z njimi obdržalo in razvijalo glagolsko gibanje, ki je
gojilo svojo lastno literaturo v narodnem jeziku, zavedajoč se svojega pomena in poveza-
nosti z ljudstvom. A s tem, da si je kljub vsemu izbral kulturo in umetnost Zahoda. je
hrvatski narod že tačas ustvaril svoje prve lastne tradicije in svoje bodoče obliëje.23
UMETNOST DALMATINSKIH MESTNIH KOMUN OB MORJU
IN FEYDALNIH GOSPODOY V NOTRANJOSTI DEŽELE
Uvodne pripombe
Umetnost starohrvatske dobe spada nedvomno v čas, ki je neizmerno pomemben tako
v zgodovini samega hrvatskega naroda kakor sploh dežele ob Jadranu, a hkrati tudi
zahodnega dela Balkanskega polotoka. Nenavadni razmah poznoantične umetnosti na
teh ozemljih in, kakor vse o tem pričuje, razcvet starolcrščanske in zgodnje bizantinske
umetnosti, ki tudi še v današnjih razvalinali te velike preteklosti vsebuje tako številne
dokaze o zvezah, ki jih je imela Dalmacija tako z italskimi in grškobizantinskimi sre-
dišči kakor tudi s središči Bližnjega vzhoda — vse to je bilo samo veličasten, mogočen
uvod v nadaljnji razvoj, ki pa se je začel z veliko zgodovinsko katastrofo in z uničenjem
umetnosti preteklosti. Tem zanimivejši in pomembnejši so bili spričo tega začetki novega
sveta in novega slovanskega človeka, ki je s preostalim starim prebivavstvom gradil tako
novo življenje kakor tudi novo umetnost, ali bolje njene temelje za vso prihodnost dežele
in njenega prebivavstva. V kratkem poglavju, posvečenem temu obdobju, smo skušali
poudariti njene najbolj v oči bijoče poteze in najznačilnejše črte, ki pričajo z ene strani
o tem, da so se obdržale nekatere poteze in podlage krajevnih izročil ter zveze z umet-
nostjo sosednjih dežel, z druge strani pa o tem, kar je v zvezi z vsem tem postalo lastna
in nova tradicija dalmatinske umetnosti.
Umetnost starohrvatske dobe pa kljub svojemu dosti velikemu zgodovinskemu po-
menu vendarle ni odločala o osnovnem umetnostnem značaju dežele in ni ustvarila ne
221