DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0232
njegove arliitektonske poclobe v mestih in na pocleželju niti podobe njenega kiparskega
in slikarskega okrasa, ki je tako zelo značilen za njeno zgodovinsko umetnostno kulturo,
še danes vidno na vsakem koraku, posebno pa v podobi dalmatinskih mest. To je nasto-
pilo šele pozneje, začenši z obdobjem, ko je izumrla hrvatska narodna dinastija (1102) in
so mogočni rodovi hrvatske aristokracije sklenili personalno unijo Hrvatske z ogrskimi
kralji.
Takrat se je v Dalmaciji začelo obdobje, ki je poleg že predtem obstoječih težav in
razlike v interesih povzročilo še hujše tekmovanje med Benetkami in Ogri za oblast nad
vzhodnim Jadranom. Benetke so si vendar prizadevale za to že od samega začetka in se
bojevale zoper Hrvate ob Neretvi, hoteč zagotoviti svobodo Jadranskega morja za svojo
trgovino. Pozneje, posebno po zmagi nad Hrvati leta 1000 in zavzetju vrste obrežnih mest,
pa so si prizadevale za to, da bi zavzele in obdržale v svojih rokah mesta bizantinskega
temata v Dalmaciji, za kar so se potegovali tudi ogrski kralji. Že Kolomanu, prvemu
hrvatskemu kralju iz rodu Arpadovcev, se je posrečilo, da je kot kralj tlrvatske, tj. tudi
hrvatskih ozemelj Dalmacije tja do Neretve na jugu, polagoma potegnil na svojo stran
tudi dalmatinska mesta: Zadar, Trogir in prav tako otoke Rab, Cres, Osor in Krk, in to
ob priznanju njihovih starih privilegijev in v sporazumu z bizantinskim cesarjem Ale-
ksijem. S tem so se morale sprijazniti tudi Benetke spričo nevarnosti, ki jim je grozila
od južnoitalijanskih Normanov. Tako stanje res da ni trajalo dolgo, zakaj že leta 1115
so se začeli dolgotrajni boji, spori in vojne med Hrvatsko in Ogrsko z ene pa med Be-
netkami in Bizancem z druge strani. Plkrati pa se je čedalje bolj krepila moč hrvatskih
velikašev in so se popolnoma razvile oblike fevdalnega reda. Mesta (tudi tista, ki so bila
nekdaj romanska) so imela ob teh spremembah že zgodaj večino hrvatskega prebivavstva
in so obenem z mesti, ki so jih ustanovili Hrvati, kakor npr. Sibenik in Biograd na moru.
predstavljala močna in pogosto bogata središča, tako trgovska kakor tudi središča kul-
turnega življenja.
Tekmovanje med Ogrsko in Benetkami in nekaj časa tudi s sicilskimi Normani, do
leta 1202 pa tudi z Bizancem se je končalo šele leta 1409, da, celo šele leta 1420, ko je
ogrski kralj Ludovik* za smešno vsoto odstopil Dalmacijo beneški republiki. Y deželi
sami je bilo to nemirno obdobje: obdobje domačih vojn med velikaši; a sicer je bila to
ravno doba največjega razcveta obmorskih mest, ki so se upravljala kot komune in imela
dejansko avtonomno oblast. Prav tako se je v tej dobi Dubrovnik-Raguza pripravljal
na to, da doseže popolno neodvisnost. Ysaka natančnejša periodizacija srednjeveške zgo-
dovine Dalmacije kot celote po vzoru obče evropske zgodovine ima spričo tega precej
relativno vrednost.
To velja tudi za zgodovino umetnosti. Bilo bi brez pomena, če bi jo delili na natanko
razmejena obdobja romanskega, gotskega ali zgodnje renesančnega sloga. V času od 12.
do 14. stoletja se res da tukaj pojavljajo oblike vseh imenovanih slogov, a te so ravno le
bolj njihove oblike, ki so zapovrstjo zajemale vsa področja umetnosti in se vzporedno
zatekale k spremembam, ki so se dogajale v glavnih umetnostnih središčih vodilnih
evropskih dežel, v prvi vrsti pa v Italiji. Zelo dolgo vladajo tu romanske oblike, a ko se
nazadnje pojavijo tudi gotske, te še dolgo žive skupaj s prejšnjimi. Pozneje se isto po-
navlja z gotskimi oblikami, ki se obdrže poleg renesanse, a ponekod celo še poleg baroka.
Vendar to ne pomeni, da vse tovrstne spremembe niso bile zvezane z osnovnimi procesi
* Pravzaprav hrvatsko-ogrski kralj Ladislav Neapeljski (Anžuvinec), ki je leta 1409 prodal
svoje pravice do Dalmacije za 100.000 cekinov Benečanom, ki so jo do leta 1420 res v celoti zasedli.
(Op. prev.)
222
in slikarskega okrasa, ki je tako zelo značilen za njeno zgodovinsko umetnostno kulturo,
še danes vidno na vsakem koraku, posebno pa v podobi dalmatinskih mest. To je nasto-
pilo šele pozneje, začenši z obdobjem, ko je izumrla hrvatska narodna dinastija (1102) in
so mogočni rodovi hrvatske aristokracije sklenili personalno unijo Hrvatske z ogrskimi
kralji.
Takrat se je v Dalmaciji začelo obdobje, ki je poleg že predtem obstoječih težav in
razlike v interesih povzročilo še hujše tekmovanje med Benetkami in Ogri za oblast nad
vzhodnim Jadranom. Benetke so si vendar prizadevale za to že od samega začetka in se
bojevale zoper Hrvate ob Neretvi, hoteč zagotoviti svobodo Jadranskega morja za svojo
trgovino. Pozneje, posebno po zmagi nad Hrvati leta 1000 in zavzetju vrste obrežnih mest,
pa so si prizadevale za to, da bi zavzele in obdržale v svojih rokah mesta bizantinskega
temata v Dalmaciji, za kar so se potegovali tudi ogrski kralji. Že Kolomanu, prvemu
hrvatskemu kralju iz rodu Arpadovcev, se je posrečilo, da je kot kralj tlrvatske, tj. tudi
hrvatskih ozemelj Dalmacije tja do Neretve na jugu, polagoma potegnil na svojo stran
tudi dalmatinska mesta: Zadar, Trogir in prav tako otoke Rab, Cres, Osor in Krk, in to
ob priznanju njihovih starih privilegijev in v sporazumu z bizantinskim cesarjem Ale-
ksijem. S tem so se morale sprijazniti tudi Benetke spričo nevarnosti, ki jim je grozila
od južnoitalijanskih Normanov. Tako stanje res da ni trajalo dolgo, zakaj že leta 1115
so se začeli dolgotrajni boji, spori in vojne med Hrvatsko in Ogrsko z ene pa med Be-
netkami in Bizancem z druge strani. Plkrati pa se je čedalje bolj krepila moč hrvatskih
velikašev in so se popolnoma razvile oblike fevdalnega reda. Mesta (tudi tista, ki so bila
nekdaj romanska) so imela ob teh spremembah že zgodaj večino hrvatskega prebivavstva
in so obenem z mesti, ki so jih ustanovili Hrvati, kakor npr. Sibenik in Biograd na moru.
predstavljala močna in pogosto bogata središča, tako trgovska kakor tudi središča kul-
turnega življenja.
Tekmovanje med Ogrsko in Benetkami in nekaj časa tudi s sicilskimi Normani, do
leta 1202 pa tudi z Bizancem se je končalo šele leta 1409, da, celo šele leta 1420, ko je
ogrski kralj Ludovik* za smešno vsoto odstopil Dalmacijo beneški republiki. Y deželi
sami je bilo to nemirno obdobje: obdobje domačih vojn med velikaši; a sicer je bila to
ravno doba največjega razcveta obmorskih mest, ki so se upravljala kot komune in imela
dejansko avtonomno oblast. Prav tako se je v tej dobi Dubrovnik-Raguza pripravljal
na to, da doseže popolno neodvisnost. Ysaka natančnejša periodizacija srednjeveške zgo-
dovine Dalmacije kot celote po vzoru obče evropske zgodovine ima spričo tega precej
relativno vrednost.
To velja tudi za zgodovino umetnosti. Bilo bi brez pomena, če bi jo delili na natanko
razmejena obdobja romanskega, gotskega ali zgodnje renesančnega sloga. V času od 12.
do 14. stoletja se res da tukaj pojavljajo oblike vseh imenovanih slogov, a te so ravno le
bolj njihove oblike, ki so zapovrstjo zajemale vsa področja umetnosti in se vzporedno
zatekale k spremembam, ki so se dogajale v glavnih umetnostnih središčih vodilnih
evropskih dežel, v prvi vrsti pa v Italiji. Zelo dolgo vladajo tu romanske oblike, a ko se
nazadnje pojavijo tudi gotske, te še dolgo žive skupaj s prejšnjimi. Pozneje se isto po-
navlja z gotskimi oblikami, ki se obdrže poleg renesanse, a ponekod celo še poleg baroka.
Vendar to ne pomeni, da vse tovrstne spremembe niso bile zvezane z osnovnimi procesi
* Pravzaprav hrvatsko-ogrski kralj Ladislav Neapeljski (Anžuvinec), ki je leta 1409 prodal
svoje pravice do Dalmacije za 100.000 cekinov Benečanom, ki so jo do leta 1420 res v celoti zasedli.
(Op. prev.)
222