DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24870#0013
NAMESTO UVODA
Kadar je človek prekoračil osemdeseto leto starosti, je skrajni
čas, da se ozre nazaj na pot, ki jo je v življenju prehodil, da jo
izmeri in da se vpraša, kaj je sejal in kaj je žel — kam je bil name-
njen in kam je prišel, kaj je iskal in kaj je odkril?
Pričujoča knjiga spominov je moj poskus odgovoriti na ta vpra-
šanja. Beseda poskus pa poudarja, da naloga ni lahka in da je od-
govor težek.
Zakaj sem napisal te spomine? Ali sem jih moral napisati? Ne
vidim v sebi človeka, ki bi v življenju igral pomembno vlogo ali ki
bi njegovo delovanje daleč presegalo povprečnost. Moja usoda je
bila podobna usodi tisočev sodobnikov v času velikih prevratov,
ko se je podiral stari in se porajal novi svet ter smo bili mi vsi
kamen in omet, iz katerega je ta novi svet zgrajen oziroma se šele
gradi. Toda prav zato, ker sem spadal v to prehodno dobo, moji
spomini morebiti le niso popolnoma brez pomena, saj so historični
dokumenti o življenjski poti človeka, ki ga je usoda iz meja slo-
venske domovine pognala daleč po širokem svetu in ki je dozoreval
in dozorel sredi tujih obzorij, ne da bi pri tem pretrgal vezi z rodno
grudo. Kakor mitični grški junak se počutim, ki je jadral po pro-
stranih morjih daleč na Zahod ter se zdaj ob pozni uri, ko se je
moj dan že nagnil k zatonu, vrača s sadovi iz Hesperidskih vrtov ter
jih poklanja domovini.
Spis, ki bodi zgodovinski dokument, mora sloneti seveda samo
na resnici. Toda to se ne pravi pisati o vsem. Marsikaj sem pozabil.
V dolgih letih potikanja po svetu sem srečal in spoznal tisoče ljudi,
s katerimi sem mnogokrat delil usodo; in spominjam se njihovih
obrazov in vidim jih pred seboj, pozabil pa sem njihova imena, po-
sebno še, ker je propadla večina mojih dnevnih zapiskov, ki sem jih
vodil dolga leta. Ohranili so se edino moji dnevniki, počevši od
7
Kadar je človek prekoračil osemdeseto leto starosti, je skrajni
čas, da se ozre nazaj na pot, ki jo je v življenju prehodil, da jo
izmeri in da se vpraša, kaj je sejal in kaj je žel — kam je bil name-
njen in kam je prišel, kaj je iskal in kaj je odkril?
Pričujoča knjiga spominov je moj poskus odgovoriti na ta vpra-
šanja. Beseda poskus pa poudarja, da naloga ni lahka in da je od-
govor težek.
Zakaj sem napisal te spomine? Ali sem jih moral napisati? Ne
vidim v sebi človeka, ki bi v življenju igral pomembno vlogo ali ki
bi njegovo delovanje daleč presegalo povprečnost. Moja usoda je
bila podobna usodi tisočev sodobnikov v času velikih prevratov,
ko se je podiral stari in se porajal novi svet ter smo bili mi vsi
kamen in omet, iz katerega je ta novi svet zgrajen oziroma se šele
gradi. Toda prav zato, ker sem spadal v to prehodno dobo, moji
spomini morebiti le niso popolnoma brez pomena, saj so historični
dokumenti o življenjski poti človeka, ki ga je usoda iz meja slo-
venske domovine pognala daleč po širokem svetu in ki je dozoreval
in dozorel sredi tujih obzorij, ne da bi pri tem pretrgal vezi z rodno
grudo. Kakor mitični grški junak se počutim, ki je jadral po pro-
stranih morjih daleč na Zahod ter se zdaj ob pozni uri, ko se je
moj dan že nagnil k zatonu, vrača s sadovi iz Hesperidskih vrtov ter
jih poklanja domovini.
Spis, ki bodi zgodovinski dokument, mora sloneti seveda samo
na resnici. Toda to se ne pravi pisati o vsem. Marsikaj sem pozabil.
V dolgih letih potikanja po svetu sem srečal in spoznal tisoče ljudi,
s katerimi sem mnogokrat delil usodo; in spominjam se njihovih
obrazov in vidim jih pred seboj, pozabil pa sem njihova imena, po-
sebno še, ker je propadla večina mojih dnevnih zapiskov, ki sem jih
vodil dolga leta. Ohranili so se edino moji dnevniki, počevši od
7