Molè, Wojsław: Iz knjige spominov (Ljubljana, 1970)

nenadoma prikažem. Na postaji sem napisal karto, datirano iz
Prage, s poročilom, da pride danes znanec, ki bo vedel mnogo po-
vedati o meni in mojem prihodu. Nisem pa mogel izdržati in sem
potrkal že ob devetih na njena vrata. Odprla mi jih je tašča. Hiša
je stala namreč na vogalu in žena me je čakala od 18. aprila dalje
vedno ob oknu glavne, druge ulice in mojega zvonca niti ni slišala.
Bila je vsa bela in bleda kakor tisti dan, ko se je pred šestimi leti
poslavljala od mene na krakovski železniški postaji. Toda zdaj ni
bilo več besede o slovesu in stisnil sem jo v svoj objem.

Prva stvar, ki sem jo storil, je bila, da sem slekel svojo uni-
formo in postal od nog do glave spet pravi civilist, kar se mi je
samemu zazdelo čudno, ko sem se videl v zrcalu. In šla sva z Elo
ven, na zrak, na sprehod. Vreme je bilo čudovito lepo, bil je drugi
maj, vse v cvetju, na krakovskih Plantah so se kostanji šibili pod
težo cvetja; množice ljudi, ki so se pretekale po ulicah in nasadih,
so bile polne smeha in sonca in cvetja. In midva sva šla — po dol-
gih, dolgih letih, saj sva čakala enajst let, — pod roko v pravo
življenje, skupno do smrti. ..

290