DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24870#0016
— sestra, poznejša žena policijskega ravnatelja Gregorina v Ljubljani,
je bila tam. Za mene je bilo stanovanje pri Štolfovih pravi raj.
Nekaj korakov od hiše je bila kraška dolina, kjer smo se otroci
igrali in čakali, kdaj bo dozorelo sadje na velikem drenovem grmu.
Na drugi strani tržaške ceste se je razprostirala še zanimivejša kra-
ška gmajna, kjer je med kamni raslo brinje, za njo in nad njo pa se
je dvigal Tabor z razvalino na vrhu, (ki me je zelo zanimala, ki
pa nisem mogel nikoli zvedeti, kdaj je nastala in o čem je pričala.)
Pozimi, kadar nismo mogli iz hiše, smo posedali kje na stopnicah
ali okrog ognjišča v kuhinji Štolfovih in poslušali burjo, kako je
bučala in prepevala svoje pesmi. Spominjam se, da je neko noč raz-
nesla in razmetala po okolici celo skladišče Štolfovih desk in streho
nad njimi.
V bližini, pri železniški postaji, sem imel tudi svojega prvega
prijatelja. Bil je moje starosti, imena se ne spominjam več; bil je sin
železničarja. Skupaj sva se preganjala po gmajni, plezala po drevesih
in počenjala stvari, kakršne pač počenjajo otroci. Se dobro pomnim,
kako sem si pri takšnem plezanju nekoč raztrgal nove bele hlačke,
kako sem jih potem skušal skrivaj zašiti z modro nitjo in kako vse
skupaj ni nič pomagalo in sem le prejel zasluženo plačilo.
V Sežani se je močno razširilo moje otroško obzorje v dobesed-
nem in prenesenem pomenu besede. Vse me je zanimalo in privla-
čevalo, počenši od zemljepisnih posebnosti pa do knjig družbe
sv. Mohorja, ki sva jih z bratom vsako leto nestrpno pričakovala,
sežanski Tabor in njemu nasproti Planina na drugi strani železni-
škega tira, kjer smo poleti z očetom nabirali gobe, cesta v bližnje
Šmarje s cerkvijo sredi dreves in s kamnito streho (tam sem rad
sedel pri Tavčarjevih pri ognjišču in sem bil vesel, če so mi postregli
pri nizkem ognjišču z ječmenom in fižolom), dalje cesta k Sv. Križu,
Avberju, Tomaju in še naprej k Dutovljam, Koprivi in Štanjelu. In
posebno me je navduševal Nanos, ki se mi je videl neznansko visok.
Nič manj zanimiva ni bila cesta v Merče in Povir s temnimi
gozdovi, ki so bili tako drugačni od golega Krasa, kjer sem bil
vsako leto pri žegnanju na Repentabru, odkoder mi je oče kazal
stolp sv. Marka v Benetkah, ki smo ga lahko videli ob lepem vre-
menu in ki je že v malem dečku budil hrepenenje po daljni, južni
lepoti. Včasi pa nas je pot peljala v drugo stran: čez kraško
gmajno in mimo globoke vdrtine-doline, ki smo ji pravili Draga in
kjer so rasle rože, kakršnih ni bilo drugod; enkrat na leto, o bin-
koštih, pa smo se peljali vsi skupaj tod mimo po beli prašni cesti
io
je bila tam. Za mene je bilo stanovanje pri Štolfovih pravi raj.
Nekaj korakov od hiše je bila kraška dolina, kjer smo se otroci
igrali in čakali, kdaj bo dozorelo sadje na velikem drenovem grmu.
Na drugi strani tržaške ceste se je razprostirala še zanimivejša kra-
ška gmajna, kjer je med kamni raslo brinje, za njo in nad njo pa se
je dvigal Tabor z razvalino na vrhu, (ki me je zelo zanimala, ki
pa nisem mogel nikoli zvedeti, kdaj je nastala in o čem je pričala.)
Pozimi, kadar nismo mogli iz hiše, smo posedali kje na stopnicah
ali okrog ognjišča v kuhinji Štolfovih in poslušali burjo, kako je
bučala in prepevala svoje pesmi. Spominjam se, da je neko noč raz-
nesla in razmetala po okolici celo skladišče Štolfovih desk in streho
nad njimi.
V bližini, pri železniški postaji, sem imel tudi svojega prvega
prijatelja. Bil je moje starosti, imena se ne spominjam več; bil je sin
železničarja. Skupaj sva se preganjala po gmajni, plezala po drevesih
in počenjala stvari, kakršne pač počenjajo otroci. Se dobro pomnim,
kako sem si pri takšnem plezanju nekoč raztrgal nove bele hlačke,
kako sem jih potem skušal skrivaj zašiti z modro nitjo in kako vse
skupaj ni nič pomagalo in sem le prejel zasluženo plačilo.
V Sežani se je močno razširilo moje otroško obzorje v dobesed-
nem in prenesenem pomenu besede. Vse me je zanimalo in privla-
čevalo, počenši od zemljepisnih posebnosti pa do knjig družbe
sv. Mohorja, ki sva jih z bratom vsako leto nestrpno pričakovala,
sežanski Tabor in njemu nasproti Planina na drugi strani železni-
škega tira, kjer smo poleti z očetom nabirali gobe, cesta v bližnje
Šmarje s cerkvijo sredi dreves in s kamnito streho (tam sem rad
sedel pri Tavčarjevih pri ognjišču in sem bil vesel, če so mi postregli
pri nizkem ognjišču z ječmenom in fižolom), dalje cesta k Sv. Križu,
Avberju, Tomaju in še naprej k Dutovljam, Koprivi in Štanjelu. In
posebno me je navduševal Nanos, ki se mi je videl neznansko visok.
Nič manj zanimiva ni bila cesta v Merče in Povir s temnimi
gozdovi, ki so bili tako drugačni od golega Krasa, kjer sem bil
vsako leto pri žegnanju na Repentabru, odkoder mi je oče kazal
stolp sv. Marka v Benetkah, ki smo ga lahko videli ob lepem vre-
menu in ki je že v malem dečku budil hrepenenje po daljni, južni
lepoti. Včasi pa nas je pot peljala v drugo stran: čez kraško
gmajno in mimo globoke vdrtine-doline, ki smo ji pravili Draga in
kjer so rasle rože, kakršnih ni bilo drugod; enkrat na leto, o bin-
koštih, pa smo se peljali vsi skupaj tod mimo po beli prašni cesti
io