DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24870#0046
osnovno vprašanje. Društveno, organizirano življenje mladih ljudi
je nedvomno zaželeno in koristno, toda s pogojem, da vlada ob tem
v društvu osebna svoboda in da ni od zgoraj nobenega pritiska
v nobeni zadevi, ki bi se tikala t. i. svetovnega nazora, političnega
ali verskega, in ki bi a priori odločala smer in način njegovega
izražanja. In prav tam, v dunajski Sloveniji, mi je postalo kmalu
jasno, kakšna pota hodi slovenska politika. Sicer se nisem ne poprej
ne pozneje navduševal za politična vprašanja, kar pa sem tedaj
lahko opazoval, je samo še večalo moj odpor. O svojem mišljenju
in ravnanju sem hotel sam odločati, zato sem se držal dosledno ob
strani. Seveda so bili drugi takrat in še veliko pozneje drugačnega
mnenja. Vendar se tistega prvega dunajskega leta vedno spominjam
z veseljem in mnogokrat tudi z ginjenimi čustvi, če pomislim ne
samo na mesto s slikovitimi ulicami v sredmestju in z razcvetenimi
parki ter na mlade čase, ki smo jih tam preživeli.
Jeseni leta 1907 pa se je vse to na mah končalo in sem moral
nastopiti enoletno vojaško službo v Trstu. Moj vojaški intermezzo!
Bila je to stvar, ki sem jo moral opraviti in jo imeti prej ko mogoče
za sabo, da mi ne bi hodila pozneje v življenju v napoto kakor
mojemu bratu, ki je moral ob istem času k vojakom v Ljubljano.
Medtem ko je bil on prideljen ljubljanskemu domobranskemu polku,
sem jaz služil cesarja pri tržaškem polku »novantasette«, menda
najmanj discipliniranem polku bivše avstrijske vojske.
Za leto dni sem vzel slovo od študija in sem se čisto udobno
uredil. Stanovati sem smel privatno; prvo moje stanovanje je bilo
blizu vojašnice, v četrtem nadstopju hiše, kjer je bila v pritljičju
kavarna Fabris; na hrano sem hodil k teti, ki je bila tudi blizu,
v via Gallatti. In da mi je kuhinja dobro teknila, je bil najboljši
dokaz, da sem se v prvih osmih tednih vojaščine zredil za osem
kilogramov. Vojaščina sama mi ni delala skrbi. Po očetovem na-
svetu se nisem zaradi ničesar vznemirjal. Skušal sem vse jemati bolj
od vesele strani. Priložnosti za takšno razmerje je bilo več kot
dovolj.
Ze prvi dan, ko smo morali vsi enoletniki v največjo dvorano
v vojašnici, sem imel lep tovrstni primer. Naš komandant, stotnik
von Hofmann, je po vrsti bral naša imena s pripravljenega seznama
(bilo nas je nekaj več kot sto); ko je prišel do mene, me je vprašal:
»Heilšen Sie Mole oder Mole?«
»Mole,« sem odgovoril.
40
je nedvomno zaželeno in koristno, toda s pogojem, da vlada ob tem
v društvu osebna svoboda in da ni od zgoraj nobenega pritiska
v nobeni zadevi, ki bi se tikala t. i. svetovnega nazora, političnega
ali verskega, in ki bi a priori odločala smer in način njegovega
izražanja. In prav tam, v dunajski Sloveniji, mi je postalo kmalu
jasno, kakšna pota hodi slovenska politika. Sicer se nisem ne poprej
ne pozneje navduševal za politična vprašanja, kar pa sem tedaj
lahko opazoval, je samo še večalo moj odpor. O svojem mišljenju
in ravnanju sem hotel sam odločati, zato sem se držal dosledno ob
strani. Seveda so bili drugi takrat in še veliko pozneje drugačnega
mnenja. Vendar se tistega prvega dunajskega leta vedno spominjam
z veseljem in mnogokrat tudi z ginjenimi čustvi, če pomislim ne
samo na mesto s slikovitimi ulicami v sredmestju in z razcvetenimi
parki ter na mlade čase, ki smo jih tam preživeli.
Jeseni leta 1907 pa se je vse to na mah končalo in sem moral
nastopiti enoletno vojaško službo v Trstu. Moj vojaški intermezzo!
Bila je to stvar, ki sem jo moral opraviti in jo imeti prej ko mogoče
za sabo, da mi ne bi hodila pozneje v življenju v napoto kakor
mojemu bratu, ki je moral ob istem času k vojakom v Ljubljano.
Medtem ko je bil on prideljen ljubljanskemu domobranskemu polku,
sem jaz služil cesarja pri tržaškem polku »novantasette«, menda
najmanj discipliniranem polku bivše avstrijske vojske.
Za leto dni sem vzel slovo od študija in sem se čisto udobno
uredil. Stanovati sem smel privatno; prvo moje stanovanje je bilo
blizu vojašnice, v četrtem nadstopju hiše, kjer je bila v pritljičju
kavarna Fabris; na hrano sem hodil k teti, ki je bila tudi blizu,
v via Gallatti. In da mi je kuhinja dobro teknila, je bil najboljši
dokaz, da sem se v prvih osmih tednih vojaščine zredil za osem
kilogramov. Vojaščina sama mi ni delala skrbi. Po očetovem na-
svetu se nisem zaradi ničesar vznemirjal. Skušal sem vse jemati bolj
od vesele strani. Priložnosti za takšno razmerje je bilo več kot
dovolj.
Ze prvi dan, ko smo morali vsi enoletniki v največjo dvorano
v vojašnici, sem imel lep tovrstni primer. Naš komandant, stotnik
von Hofmann, je po vrsti bral naša imena s pripravljenega seznama
(bilo nas je nekaj več kot sto); ko je prišel do mene, me je vprašal:
»Heilšen Sie Mole oder Mole?«
»Mole,« sem odgovoril.
40