DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.24870#0337
VII
NASTOPNO PREDAVANJE. »OKROGLO OMIZJE«
Po čudnem naključju sem se s profesorji Umetnostne zgodovine
osebno spoznal najpozneje, ko so se že vrnili s počitnic. Na uni-
verzi sta bili pravzaprav dve stolici za umetnostno zgodovino: prvo
je imel profesor Julijan Pagaczewski, drugo je vodil profesor Jerzy
Mycielski. Pagaczewski je bil imenovan po smrti znamenitega pro-
fesorja Marijana Sokolowskega, v nekem smislu pravzaprav usta-
novitelja novejše kritične poljske umetnostne zgodovine. Druga sto-
lica je bila menda ustvarjena prav za grofa Mycielskega, ki je bil
zdaj že star gospod; bilo mu je okrog 70 let.
Pagaczevvski, ki sem ga bil že pred leti spoznal kot muzejskega
kustosa, je bil simpatičen človek, ki se je ukvarjal samo s svojo
stroko in je prišel do nje menda od takratne sodobne umetnosti,
tako imenovane Mlade Poljske. Delo v muzeju, še v večji meri na
univerzi pa ga je privedlo do umetnosti minulih dob predvsem
poljske umetnosti. Kot član krakovske rodbine je seveda osebno
poznal umetnike svoje in poprejšnje generacije ter je nadaljeval
v njihovem duhu njihovo delo. Obstajala pa je zanj samo poljska
umetnost, ki pripada njen začetek na romansko dobo. Novejša me-
toda in pogledi na umetnostno zgodovino ga niso posebno zani-
mali; bil je človek faktov, ki so mu bili glavna podlaga vsega zgo-
dovinskega dela in študija. Njegova predavanja in seminarji so bili
vzorno pripravljeni; vzgojil je celo vrsto učencev, ki so pozneje
zavzemali važna mesta in službe.
Med temi učenci je imel enega, ki si ga je posebej vzgajal kot
svojega naslednika, Adama Bochnaka, katerega je habilitiral in ki
je bil nenehno v njegovi družbi. Skupaj sta delala in pisala preda-
vanja in skupaj hodila na sprehod, tako da jim je vox populi izmis-
lila skupno ime: Bochnaczewscy. Kar čudno je bilo videti mladega
človeka, neločljivo navezanega s starejšim gospodom, pri čemer je
331
NASTOPNO PREDAVANJE. »OKROGLO OMIZJE«
Po čudnem naključju sem se s profesorji Umetnostne zgodovine
osebno spoznal najpozneje, ko so se že vrnili s počitnic. Na uni-
verzi sta bili pravzaprav dve stolici za umetnostno zgodovino: prvo
je imel profesor Julijan Pagaczewski, drugo je vodil profesor Jerzy
Mycielski. Pagaczewski je bil imenovan po smrti znamenitega pro-
fesorja Marijana Sokolowskega, v nekem smislu pravzaprav usta-
novitelja novejše kritične poljske umetnostne zgodovine. Druga sto-
lica je bila menda ustvarjena prav za grofa Mycielskega, ki je bil
zdaj že star gospod; bilo mu je okrog 70 let.
Pagaczevvski, ki sem ga bil že pred leti spoznal kot muzejskega
kustosa, je bil simpatičen človek, ki se je ukvarjal samo s svojo
stroko in je prišel do nje menda od takratne sodobne umetnosti,
tako imenovane Mlade Poljske. Delo v muzeju, še v večji meri na
univerzi pa ga je privedlo do umetnosti minulih dob predvsem
poljske umetnosti. Kot član krakovske rodbine je seveda osebno
poznal umetnike svoje in poprejšnje generacije ter je nadaljeval
v njihovem duhu njihovo delo. Obstajala pa je zanj samo poljska
umetnost, ki pripada njen začetek na romansko dobo. Novejša me-
toda in pogledi na umetnostno zgodovino ga niso posebno zani-
mali; bil je človek faktov, ki so mu bili glavna podlaga vsega zgo-
dovinskega dela in študija. Njegova predavanja in seminarji so bili
vzorno pripravljeni; vzgojil je celo vrsto učencev, ki so pozneje
zavzemali važna mesta in službe.
Med temi učenci je imel enega, ki si ga je posebej vzgajal kot
svojega naslednika, Adama Bochnaka, katerega je habilitiral in ki
je bil nenehno v njegovi družbi. Skupaj sta delala in pisala preda-
vanja in skupaj hodila na sprehod, tako da jim je vox populi izmis-
lila skupno ime: Bochnaczewscy. Kar čudno je bilo videti mladega
človeka, neločljivo navezanega s starejšim gospodom, pri čemer je
331