V jeseni namreč koljejo kure, gosi in purane ter jih zalivajo s konj-
sko mastjo, pozimi jih pa jedo. - O drugih stvareh nam ni vedel
nič povedati; čital je dnevnik »Sibirskaja žiznj« kakor mi ter se
strašno dolgočasil. Po Beckovi želji smo kupili velik glinast lonec,
obilo riža, sladkorja in druge manjše stvari - ter se vrnili v Borke.

Slavna Beckova poljska večerja je bila napovedana čez dva dni.
Nanjo naj bi prišli vsi »kadeti« in še celo vaški starosta je nekje
zavohal, da bo pri oficirjih izborna večerja in je prišel, četudi ga ni
nihče povabil. Beck je imel roke polne dela. Ze na vse zgodaj je
bil pri peči ter si je dal opraviti z rižem in velikimi zeljnatimi listi,
bil pa je tako nervozen, da ni pustil nikogar v svojo bližino, in da
je celo psa, ki se nas je držal, nestrpno brcnil z nogo. (V Sibiriji je
bilo izredno veliko brezdomnih psov, ki so se klatili okrog za hrano;
cele tolpe so se držale ujetniških taborišč, kjer so se hranile z od-
padki. Pa tudi drugod so psi hodili za ujetniki.)

Slednjič je napočila težko pričakovana ura »poljske« večerje.

V napetem pričakovanju smo sedeli za mizo in gledali Becka, kako
je najprej pripravil krožnike, nato pa z veliko leseno žlico posegel
v lonec ter pokusil, kar je skuhal. A tu smo vsi z velikim začude-
njem zapazili, kako se mu je skremžil obraz, kakor da ga je udaril
električni tok. Molče je dal jed na krožnike in molče je položil
krožnike pred nas na mizo. Rezultat njegove kuhinje je bil videti
prav okusen, toda vsi smo, brž ko smo pokusili, takoj odložili žlico
in nehali jesti. Kaj se je zgodilo? Beck je napravil »golobčke« (polj-
sko: golrj-bki), tj. riž zavit v zeljnate liste, prevezane z nitjo, in vse
bi bilo v redu in dobro, da ni nasipal v lonec gotovo najmanj funt
soli, tako da so »golobčki« postali neužitni. Seveda smo se začeli
smejati in smo dali psu zvrhan krožnik »poljske večerje«. Pes je
začel hlastno požirati jed, vendar je takoj spet prenehal. Začel se je
vrteti v krogu in se loviti za lastni rep, navsezadnje pa je zbežal iz
kuhinje na prosto, kjer je nadaljeval svojo pasjo proceduro. Najza-
nimivejše pa je bilo, da je bil Beck na smrt užaljen ter ni hotel
z nikomer izmed nas govoriti, kar je potem trajalo več kot teden
dni. O poljskih golobčkih pa od tistega dne nismo nič več govorili.

Čakali smo pomladi. Prihajala pa je zelo počasi. Tudi s pomladjo
je bilo vse drugače kot pri nas. Nekako v aprilu je začel počasi
kopneti sneg in je postalo veliko topleje, tako da smo mogli delati
daljše sprehode v bližnji gozd, kjer so se pokazale velike mlake in
luže, ki so pa kmalu splahnele. Nekega lepega dne nas je v gozdu
presenetil močan, čudovito lep vonj vijolic. Začeli smo jih iskati,
pa jih nismo nikjer zapazili. Vse naokrog je bil gozd, same breze,

174