Lahko sem odpotoval šele v zadnjem trenutku in bi bil kmalu
prišel prepozno v Benetke. Ko pa sem se znašel tam, sem bil vesel
in zadovoljen. In ko sta prišla k meni v hotel Marijan in žena, sem
bil po dolgih, težkih letih spet enkrat resnično srečen. Prisrčno smo
se poljubili in se odpravili še pozno ponoči na sprehod po beneških
ulicah in mostovih čez Ponte di Rialto. Držal sem Marijana za roko
kakor takrat, ko je bil še majhen fantek. In bilo mi je, kakor da je
bilo vse težko in hudo le sen, ki je za vedno minil. Žal pa nisva
imela dosti časa, da se porazgovoriva o vsem, kar sva imela na
srcu. Ko sem se vrnil v hotel, nisem mogel spati — toliko dobrega in
lepega je bilo v življenju! Toliko sonca!

Drugi dan sta se Marijan in Eliane vrnila z vlakom v Pariz in
jaz sem bil spet sam, toda veliko bogatejši na duši, mnogo sreč-
nejši, četudi so se takoj spet začele stare nadloge in sitnosti. Na eni
strani se je prebudila moja stara kila, ki mi je delala preglavice,
na drugi strani je začel sitnarati vodja poljske delegacije, varšavski
profesor Starzynski, in je zahteval, da se imam takoj vrniti na
Poljsko, češ da sem jaz dobil potni list samo za kongres, ni pa
zame predvideni denar. Stele, ki je bil tudi v Benetkah in Tatar-
kievvicz sta čutila, da mi Starzynski nagaja, Dutkiewicz pa se
je strahovito jezil in označil Starzynskega kot staro k. . . Istega
mnenja je bil tudi Lorentz. Nazadnje je Por^bski (mislim, da je bil
to Por^bski ali pa Kozakievvicz), ki je vodil blagajno, izjavil, da
je denarja dovolj, zato pa je zmanjkalo Starzynskemu novih ar-
gumentov. Odpeljali smo se z avtobusi čez plodna jesenska polja
Benečije in se ustavili šele v Bologni. Na tem potovanju sem imel
tudi novo pridobitev. Spoznal sem namreč bližje Dutkievvicza, ki
se je izkazal kot imeniten prijatelj in je takšen tudi ostal do svoje
tragične smrti v septembru 1968. Skupaj sva se držala v Bologni,
Firenci in v Rimu in na vsej poti nazaj na Poljsko.

Korespondenca med menoj in Marijanom je postala zdaj še
pogostejša in presrčnejša. Poročal mi je o nadaljnji razširitvi svojih
študijskih obzorij; to je pomenilo, da ostane sicer iranist, toda
v drugačnem smislu kot dozdaj, da prehaja namreč k problemom
srednjeveškega Irana in njegove kulturne in verske miselnosti. To je
seveda zahtevalo celotno prestavitev problemov antičnega Irana in
raziskovanje islama v njegovih vzhodnih oblikah, tj. šijitskega
islama. Slo je torej za proučitev novoperzijske literature, znanstvene,
leposlovne in verske in sredi vsega tega vprašanja šijitskega življenja
in filozofije ter njihovih mnogih oblik. Naloga je bila težka in
Marijan je moral preučiti prav tako že publicirano, že objavljeno

549