Molè, Wojsław: Iz knjige spominov (Ljubljana, 1970)

oficirji naj takoj izpraznijo svoj vagon in se presedejo v vagon četr-
tega razreda.« Tako je ukazal komandant postaje in proti temu ni
bilo kaj reči. Morali smo se torej preseliti v prazni vagon četrtega
razreda z njegovimi lesenimi sedeži in ležišči. Mnogi so godrnjali,
a so seveda ubogali.

Ko smo že bili na svojih novih mestih, se je zgodilo nekaj, česar
ne bi bil nikoli pričakoval. Prišel je namreč sprevodnik vagona
drugega razreda in vljudno vprašal, ali ni mogoče kdo pomotoma
vzel s sabo iz prejšnjega vagona vzglavnice, ki je tam zmanjkala;
seveda smo vsi navzoči zanikali takšno reč. Nato je prišel še koman-
dant transporta z besedami:

»Gospodje, prosim vas, poiščite blazino med svojimi stvarmi.
Če je sami ne najdete, bom žal prisiljen napraviti revizijo. Sicer bi
moral blazino plačati sprevodnik.«

Spet so vsi ogorčeno protestirali proti takšni insinuaciji. Tedaj
je komandant v družbi sprevodnika pregledal našo prtljago in je
seveda kmalu našel blazino, dobro skrito med stvarmi nekega ober-
lajtnanta. Nič mu ni rekel, samo pogledal ga je tako neusmiljeno
v obraz, da si je ta mož gotovo dobro zapomnil ta pogled.

Sicer pa, kaj jaz vem, - mislim, da je lopovu vseeno, kaj ljudje
o njem mislijo.

Sicer pa to ni bil edini primer svojevrstnega pojmovanja časti in
poštenosti. Dva dni pozneje sem po kosilu počival na ležišču, a kraj
mene je ležal honvedski oberlajtnant in se igral s srebrno žličko.
Zapazil je moj začudeni pogled in mi jo je pokazal.

»Ali ti ugaja?« je rekel, »ali ni lepa?«

Vzel sem jo v roko in začudeno prečital napis na njeni spodnji
strani: »Iz restavraciji železnodorožnoj stancji v Rjazjani.«

»To je vendar last železniške restavracije v Rjazani.«

»Seveda,« je odgovoril brez zadrege. »Toda zdaj je moja.«

Stvar me je razdražila in se nisem mogel premagati, da mu ne
bi zalučal v obraz:

»Temu se pri nas pravi tatvina!«

»Was heiBt Diebstahl,« se je odrezal z madžarskim izgovorom
nemščine. »Hab ich den Feind geschadigt.«*

Osupnil sem in se nisem več oglasil. Ta junak je bil bržkone
zmožen napraviti iz svoje tatvine celo patriotično dejanje. Vse-
kakor sem videl, v kakšni druščini se nahajam. Seveda pa niso bili
vsi takšni. Bilo je veliko takšnih, ki jih je samo slepa usoda privedla

* »Kaj se pravi tatvina,. . . Oškodoval sem sovražnika.«

142