DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0082
Oblika in stil
78
obch hkrati. Tako n. pr. razpolaga keramika s svojimi lastnimi izraznimi
moźnostmi, kakrsnih ni mogoće doseći v nobenem drugem materiału,
toda ze samo oblikoyanje keramićne posode je v bistvu identićno s pla-
sticnim tvornim procesom in ućinkom. Isto velja tudi za steyilne druge
tehnike: kovinskih, zlatarskih, numizmatićnih izdelkoy, izdelkoy iz stekla
in iz koisti itd. Će pa imamo pred sabo minojsko ali grsko vazo, majoliko
ali fajanso, steklene posode iz Rhagesa v Perziji, kitajske porcelanaste
vaze, japonske lakaste skatle ali emajle, srednjeveske koyinaste relikyija-
rije, zlate krone, intarsije v kovini, fibule iz dobę preseljevanja narodoy
i. t. d., ni tezko ugotoyiti, da so ti predmeti v sorodu s slikarstvom. To ne
velja tolikanj za slikarske okraske, ki so pogostokrat na njih vdelani,
kolikor za njih lastne notranje bistvene poteze; saj so v njih med drugim
uporabljene in naglasene koloristicne yrednote samih snovi in njih kon-
trastov, a mnogokrat so zloźene v cisto koloristicne kompozicije. Će pa
iscemo sorodstva z vrstami in dojemanji umetnosti, ki je samo slikarska,
in z yrstami njenega izraźanja, ga n. pr. ni tezko odkriti v umetnosti
raznih vrst tkalstva. Odvec pa bi bilo bliźe razprayljati o raznih gra-
fićnih tehnikah, ki so ze v nacelu zvezane s slikarstvom. Ako torej
hocemo na podoben naćin, kakor smo to storili s svetom arhitekture kot
prostorninske umetnosti, predstaviti svet form plasticnih umetnosti, bo
dovolj omejiti se na karakteristiko kiparstva in slikarstya, ker so ostale
tehnike umetnostnega oblikoyanja z njimi zvezane in spadajo k istim
izraznim svetovom.
Obenem s kiparstvom in slikarstvom so te tehnike zyezane do neke
mere tudi z arhitekturo, pri ćemer izvira ta poyezanost iz raznih mo-
mentoy in lastnosti. Će gre za samo kiparstvo, ga priblizuje arhitekturi
trodimenzionalnost in plasticno izoblikoyanje materiala, prav tako pa
tudi nacela kompozicijske tektonikę. Nić manj vazna ni sledeća poteza:
pretezni del plasticnih umetnin nastaja in obstaja v neposredni fizićni
zvezi z arhitekturo, in sicer v vseh dobah in sredisćih, od najstarejse umet-
nosti antićnega vzhoda in grske skulpture pa vse tja do plastike srednje-
yeskih katedral in do kiparstva najnoyejsih ćasoy. Celo tam, kjer navi-
dezno ni taksne neposredne zveze, kakor n. pr. v svobodno stojećih kipih
in spomenikih, obstaja yendarle nęka zveza z okolico. Plasticno delo je
namreć tudi v taksnem primeru spojeno ali z arhitekturo, ki se nahaja
v bliźini, ali pa je prostor, na katerem stoji plastika, tako izoblikovan,
da nastaja obenem s kipom arhitektonska celota. Dyodimenzionalnost
slikarskih del ustvarja med njimi ter arhitekturo in plastiko seveda ve-
liko razliko. Ta razlika pa nikakor ni prepad. Saj je slikarstvo v slika-
rijah na stenah tudi najtesneje zyezano z arhitekturo in sicer ne samo
v materialnem pomenu besede, ampak tud’ odnosu do formalne izra-
78
obch hkrati. Tako n. pr. razpolaga keramika s svojimi lastnimi izraznimi
moźnostmi, kakrsnih ni mogoće doseći v nobenem drugem materiału,
toda ze samo oblikoyanje keramićne posode je v bistvu identićno s pla-
sticnim tvornim procesom in ućinkom. Isto velja tudi za steyilne druge
tehnike: kovinskih, zlatarskih, numizmatićnih izdelkoy, izdelkoy iz stekla
in iz koisti itd. Će pa imamo pred sabo minojsko ali grsko vazo, majoliko
ali fajanso, steklene posode iz Rhagesa v Perziji, kitajske porcelanaste
vaze, japonske lakaste skatle ali emajle, srednjeveske koyinaste relikyija-
rije, zlate krone, intarsije v kovini, fibule iz dobę preseljevanja narodoy
i. t. d., ni tezko ugotoyiti, da so ti predmeti v sorodu s slikarstvom. To ne
velja tolikanj za slikarske okraske, ki so pogostokrat na njih vdelani,
kolikor za njih lastne notranje bistvene poteze; saj so v njih med drugim
uporabljene in naglasene koloristicne yrednote samih snovi in njih kon-
trastov, a mnogokrat so zloźene v cisto koloristicne kompozicije. Će pa
iscemo sorodstva z vrstami in dojemanji umetnosti, ki je samo slikarska,
in z yrstami njenega izraźanja, ga n. pr. ni tezko odkriti v umetnosti
raznih vrst tkalstva. Odvec pa bi bilo bliźe razprayljati o raznih gra-
fićnih tehnikah, ki so ze v nacelu zvezane s slikarstvom. Ako torej
hocemo na podoben naćin, kakor smo to storili s svetom arhitekture kot
prostorninske umetnosti, predstaviti svet form plasticnih umetnosti, bo
dovolj omejiti se na karakteristiko kiparstva in slikarstya, ker so ostale
tehnike umetnostnega oblikoyanja z njimi zvezane in spadajo k istim
izraznim svetovom.
Obenem s kiparstvom in slikarstvom so te tehnike zyezane do neke
mere tudi z arhitekturo, pri ćemer izvira ta poyezanost iz raznih mo-
mentoy in lastnosti. Će gre za samo kiparstvo, ga priblizuje arhitekturi
trodimenzionalnost in plasticno izoblikoyanje materiala, prav tako pa
tudi nacela kompozicijske tektonikę. Nić manj vazna ni sledeća poteza:
pretezni del plasticnih umetnin nastaja in obstaja v neposredni fizićni
zvezi z arhitekturo, in sicer v vseh dobah in sredisćih, od najstarejse umet-
nosti antićnega vzhoda in grske skulpture pa vse tja do plastike srednje-
yeskih katedral in do kiparstva najnoyejsih ćasoy. Celo tam, kjer navi-
dezno ni taksne neposredne zveze, kakor n. pr. v svobodno stojećih kipih
in spomenikih, obstaja yendarle nęka zveza z okolico. Plasticno delo je
namreć tudi v taksnem primeru spojeno ali z arhitekturo, ki se nahaja
v bliźini, ali pa je prostor, na katerem stoji plastika, tako izoblikovan,
da nastaja obenem s kipom arhitektonska celota. Dyodimenzionalnost
slikarskih del ustvarja med njimi ter arhitekturo in plastiko seveda ve-
liko razliko. Ta razlika pa nikakor ni prepad. Saj je slikarstvo v slika-
rijah na stenah tudi najtesneje zyezano z arhitekturo in sicer ne samo
v materialnem pomenu besede, ampak tud’ odnosu do formalne izra-