Molè, Vojeslav
Umetnost: njeno obličje in izraz — Ljubljana: Izdala Slovenska Matica, 1941

Page: 167
DOI Page: Citation link: 
https://digi.ub.uni-heidelberg.de/diglit/mole1941/0171
License: Free access  - all rights reserved Use / Order
0.5
1 cm
facsimile
Tuji wpliwi in lastni izraz

167
v Pizi nedvomno nekoliko veze s starimi vzori sirijske arhitekture? Da so
pri tern bile vaźne zveze s Sirijo, je seveda jasno; toda zveze te vrste so
obstajale s Sirijo tudi źe poprej in tudi se pozneje, a oblike njenega stav-
barstva vendarle niso nikogar izpodbujale k posnemanju. Resitev vprasanja
tići drugje: vsako tujo formo prevzame neko umetnisko pokolenje samo
tedaj, kadar ustreza njegovim lastnim stilisticnim namenom in ga morę upo-
rabiti kot element lastne tvomosti. Vplivi, ki se izraźajo v prevzemanju
tujih form, imajo seveda svoj historicen pomen in pomagajo v veliki meri
oznacevati ozracje, v katerem nastajajo nęka dela, — o umetnosti sami
pa in o njenih bistvenih potezah nam prav za prav ne morejo veliko
povedati. Nikjer in nikoli ne smemo pozabiti, da je vsaka umetnina stili-
sticna celota, v sebi zakljucena, osamljena in enkratna, za katero ni vazno
in bistyeno, da je ta ali ona njena podrobnost prevzeta iz tujega vzora,
temvec to, kako se te formę, ćetudi so prevzete, zlagajo v celoto ter
kaksen je smisel in ysebina celote. In zato mora biti vloga vplivov, katerih
seveda nihće ne morę zanikati, privedena do pravih meja in pravega
pomena; na samo źivljenje umetnosti pa je treba tudi tam, kjer gre za
neprestane metamorfozę in variacije, gledati z vidika, kaj je v njem
bisweno tvorno.
II
Ikonografija in njen zacetni znamenjasti znacaj. —
Seliteu form in ornamentika. — Ikonska in anikonska
umetnost. — Znamenjasti znacaj form. — Domisljija
sanj. — Raznourstnost poznoanticnih form.
Prav tako kakor v arhitekturi je tudi v ostalih panogah starokrscan-
ske umetnosti. Takoj v zaćetku smo ugotovili, da ta umetnost prvotno
samo kristijanizira teme, pri ćemer uporablja tradicionalne formę. Na ta
naćin nastanę in se stopnjema razvija najstarejsa krsćanska ikonografija,
ki je v dolgih stoletjih glavni predmet krscanske figuralne umetnosti. Ne
glede na to, kaksen je bil njihov prvotni zgodovinski smisel, nastanejo
kcmpozicije, ki ilustrirajo prizore iz biblije in evangelijev, ter simbolne,
apokaliptske, dogmatske in reprezentativne kompozicije; razen tęga so po
svoje pojmovani dekorativni in ornamentalni motivi. Zlasti v zvezi z
ilustracijo svetih tekstov, kanonićnih in apokrifnih, se razvije svet pla-
stićne realizacije krscanskih povesti in legend iz źivljenja svetnikov v
obliki mnogokrat zelo bogatih ciklusov, — nastanejo sistemi dekoracije
cerkvenih notranjscin, — ustalijo se tipi posameznih verskih oseb in v
zvezi z obredjem se druge podrobnosti ikonografije, ki postanejo stalni
loading ...