DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0217
Tintoretto
213
stoję pred nebesnim ozadjem, daljnim, neskoncnim v svoji sinjini in v
svojih oblakih. Ćutimo, da to nebo nima meja, in da se za postavico
Device Marije razprostira vesoljni prostor.
Prizor, upodobljen na teh treh slikah, je prizor iz krscanske legende.
Zato bi utegnili misliti, da razlike v slikarskih vizijah in njihovih reali-
zacijah v okviru istega sredisca in v casovnih mejah manj ko enega sto-
letja ne morejo biti posebno velike. Primeri so nam pokazali nękaj po-
vsem drugega. Ćetudi smo njiho'Vo stevilo omejili na tri, smo v njih
lahko premerili celo skalo moźnosti, od naivnega navdusenja nad barv-
nostjo pojavov in bogastvom podrobnosti pri Cimi da Conegliano —
preko urejene umerjenosti Tizianovih klasicnih form — do vizionarne
zanesenosti pri Tintorettu. Toda ali so se res izpreminjale samo formę?
Ali se ni zgodilo veliko već? Prizor je sicer res ostał isti, toda ali nam
ne podaja v vsakem izmed treh primerov drugacne podobe krsćanstva in
ne samo krsćanstva, temvec po temi in sesfavi slikarskih form vsega, kar
se v umetnikovi duhovni osebnosti v hipu ustvarjanja zliva v predstavo
in izpoved o svetu? To nam odpira pot k razumevanju in ustal jen ju
nadaljnjih lastnosti in tvornih ciniteljev plasticnih umetnosti, dojemljivih
po formi in stilu ter premembah, ki jih umetnost preźivlja.
VI
„Kosnja“ v gotskem reliefu in pri Petru Brueghelu
Starejsem. — Pot umetnosti od zamenjastih form do
plasticno formulirane koncepcije sveta.
Pojavi, ki smo jih dozdaj opazovali v okviru krscanske umetnosti,
so se tikali raznovrstnih stvari. Za vse pa so bile znacilne neprestane
premembe znamenjastega znacaja in prav tako tudi izraznega znaćaja
oblike in sloga. 2e sami zacetki in najstarejsa zgodovina krscanske umet-
nosti nam nudijo v tern oziru mnoge jasne primere. Tradicionalne formę
poznoantienega sveta, ki po svojem izvoru in izraznosti pripadajo svetu
idej in domisljije poganskega, helenisticnega in izvensredozemskega clo'-
veka, postanejo najprej znaki novih verskih pojmov. Notranje nasprot-
stvo, ki na ta nacin nastanę, se izravna sele tedaj, ko vplivajo na formę
same tako globoke premembe, da postanejo adekvaten znak nosnh poj-
mov, njih slog pa izraz na ta nacin izpremenjene plasticne domisljije.
Na primeru dekorativne umetnosti in ornamentike smo lahko ugotovili
nadaljnjo vrsto prememb, ki jih prezivljajo njene formę. Abstraktne geo-
metrijske formę, po svojem prvotnem izvoru cisto znamenjaste, postanejo
213
stoję pred nebesnim ozadjem, daljnim, neskoncnim v svoji sinjini in v
svojih oblakih. Ćutimo, da to nebo nima meja, in da se za postavico
Device Marije razprostira vesoljni prostor.
Prizor, upodobljen na teh treh slikah, je prizor iz krscanske legende.
Zato bi utegnili misliti, da razlike v slikarskih vizijah in njihovih reali-
zacijah v okviru istega sredisca in v casovnih mejah manj ko enega sto-
letja ne morejo biti posebno velike. Primeri so nam pokazali nękaj po-
vsem drugega. Ćetudi smo njiho'Vo stevilo omejili na tri, smo v njih
lahko premerili celo skalo moźnosti, od naivnega navdusenja nad barv-
nostjo pojavov in bogastvom podrobnosti pri Cimi da Conegliano —
preko urejene umerjenosti Tizianovih klasicnih form — do vizionarne
zanesenosti pri Tintorettu. Toda ali so se res izpreminjale samo formę?
Ali se ni zgodilo veliko već? Prizor je sicer res ostał isti, toda ali nam
ne podaja v vsakem izmed treh primerov drugacne podobe krsćanstva in
ne samo krsćanstva, temvec po temi in sesfavi slikarskih form vsega, kar
se v umetnikovi duhovni osebnosti v hipu ustvarjanja zliva v predstavo
in izpoved o svetu? To nam odpira pot k razumevanju in ustal jen ju
nadaljnjih lastnosti in tvornih ciniteljev plasticnih umetnosti, dojemljivih
po formi in stilu ter premembah, ki jih umetnost preźivlja.
VI
„Kosnja“ v gotskem reliefu in pri Petru Brueghelu
Starejsem. — Pot umetnosti od zamenjastih form do
plasticno formulirane koncepcije sveta.
Pojavi, ki smo jih dozdaj opazovali v okviru krscanske umetnosti,
so se tikali raznovrstnih stvari. Za vse pa so bile znacilne neprestane
premembe znamenjastega znacaja in prav tako tudi izraznega znaćaja
oblike in sloga. 2e sami zacetki in najstarejsa zgodovina krscanske umet-
nosti nam nudijo v tern oziru mnoge jasne primere. Tradicionalne formę
poznoantienega sveta, ki po svojem izvoru in izraznosti pripadajo svetu
idej in domisljije poganskega, helenisticnega in izvensredozemskega clo'-
veka, postanejo najprej znaki novih verskih pojmov. Notranje nasprot-
stvo, ki na ta nacin nastanę, se izravna sele tedaj, ko vplivajo na formę
same tako globoke premembe, da postanejo adekvaten znak nosnh poj-
mov, njih slog pa izraz na ta nacin izpremenjene plasticne domisljije.
Na primeru dekorativne umetnosti in ornamentike smo lahko ugotovili
nadaljnjo vrsto prememb, ki jih prezivljajo njene formę. Abstraktne geo-
metrijske formę, po svojem prvotnem izvoru cisto znamenjaste, postanejo