DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0163
Najstarejśa krscanska umetnost
I
Najstarejsa krscanska. umetnost in anticna umetnost:
sredozemska in uzhodna. ■— Disharmonija med tra-
dicionalnimi formami in nowo wsebino. — Odkritje
lastnega izraza w arhitekturi.
Żivljenje umetnosti v ćasu in prostoru pomeni neprestan in nepre-
kinjen tok izprememb, prememb in menjav, katerim so podvrzene formę,
njihov pomen ter stilisticni izraz, ki se v njih razodeva. Elementov, ki
prihajajo pri tem v postev, in tvornih ćiniteljev ni mogoće z nobeno
stvarjo tako pojasniti kakor s sarnimi resnićnimi dejstvi. Će jih torej
hoćemo razumeti, bo najbolje, će jih ilustriramo na nękaj primerih, vzetih
iz zgodovine krsćanske umetnosti, ki nam je razmeroma bliźnja in razum-
ljiva. Pri tem ne gre ne za celoto te zgodoyine ne za vse probleme,
ki so ź njo zvezane, ampak samo za vprasanja, ki so za omenjeni aspekt
źivljenja umetnosti posebno znaćilna.
Ko je rimsko cesarstvo v zaćetkih IV. stoletja po Kr. priznalo krsćan-
stvo za enakopravno s poganstvom, konec istega stoletja pa za izkljućno-
drźavno religijo, se je zaćela tudi umetnostna tvornost na vsem ozemlju
cesarstva ćedalje bolj kristijanizirati in je naposled postała popolnoma
krscanska; s tem pa se je do neke mere temeljito izpremenil poznejsi
razvoj evropske umetnosti do nove dobę. Da oznaćuje pojem krsćan-
ske umetnosti pri tem jako raznovrstne pojave, tęga pac ni treba do-
kazovati. Kljub razlikam, ki obstajajo med njimi, pa imajo vsi ti po-
javi skupne osnove in okvire duhovne kulturę, ki je nastała in se raz-
vijala, nasłonjena na krsćansko religijo in na razmerje do sveta in źiv-
1 jen ja, ki je odtod izviralo. Te osnove in ti okviri so postali odloćilni za
umetnost vseh narodov krsćanske kulturę, in sicer ne samo kar se tiće
namena in tematićne vsebine umetnostnih izdelko>v, temveć v enaki meri
tudi za njihovo notranjo strukturo in izraznost. Prav zato nam krscanska
umetnost, ki se vedno zivimo v njenem ozraćju, zaradi tisocerih prememb,
kakrsne je v stoletjih neprestano prezivljala, lahko najbolje ponazori sle-
herne vrste metamorfozę in variacije umetnostnih form, odloćilne za
njihovo źivljenje, razmerja, ki vladajo med formo in neumetnostnimi ele-
ment!, ter zveze med umetnostjo in źivljenjsko resnićnostjo.
V zaćetkih krscanska umetnost ni nić drugega kot posebna veja
poznoantićne umetnosti. Te zaćetke isćemo in odkrivamo na prav raz-
lićnih mestih: nekateri raziskoyalci umetnosti v grobnih slikarijah rim-
I
Najstarejsa krscanska. umetnost in anticna umetnost:
sredozemska in uzhodna. ■— Disharmonija med tra-
dicionalnimi formami in nowo wsebino. — Odkritje
lastnega izraza w arhitekturi.
Żivljenje umetnosti v ćasu in prostoru pomeni neprestan in nepre-
kinjen tok izprememb, prememb in menjav, katerim so podvrzene formę,
njihov pomen ter stilisticni izraz, ki se v njih razodeva. Elementov, ki
prihajajo pri tem v postev, in tvornih ćiniteljev ni mogoće z nobeno
stvarjo tako pojasniti kakor s sarnimi resnićnimi dejstvi. Će jih torej
hoćemo razumeti, bo najbolje, će jih ilustriramo na nękaj primerih, vzetih
iz zgodovine krsćanske umetnosti, ki nam je razmeroma bliźnja in razum-
ljiva. Pri tem ne gre ne za celoto te zgodoyine ne za vse probleme,
ki so ź njo zvezane, ampak samo za vprasanja, ki so za omenjeni aspekt
źivljenja umetnosti posebno znaćilna.
Ko je rimsko cesarstvo v zaćetkih IV. stoletja po Kr. priznalo krsćan-
stvo za enakopravno s poganstvom, konec istega stoletja pa za izkljućno-
drźavno religijo, se je zaćela tudi umetnostna tvornost na vsem ozemlju
cesarstva ćedalje bolj kristijanizirati in je naposled postała popolnoma
krscanska; s tem pa se je do neke mere temeljito izpremenil poznejsi
razvoj evropske umetnosti do nove dobę. Da oznaćuje pojem krsćan-
ske umetnosti pri tem jako raznovrstne pojave, tęga pac ni treba do-
kazovati. Kljub razlikam, ki obstajajo med njimi, pa imajo vsi ti po-
javi skupne osnove in okvire duhovne kulturę, ki je nastała in se raz-
vijala, nasłonjena na krsćansko religijo in na razmerje do sveta in źiv-
1 jen ja, ki je odtod izviralo. Te osnove in ti okviri so postali odloćilni za
umetnost vseh narodov krsćanske kulturę, in sicer ne samo kar se tiće
namena in tematićne vsebine umetnostnih izdelko>v, temveć v enaki meri
tudi za njihovo notranjo strukturo in izraznost. Prav zato nam krscanska
umetnost, ki se vedno zivimo v njenem ozraćju, zaradi tisocerih prememb,
kakrsne je v stoletjih neprestano prezivljala, lahko najbolje ponazori sle-
herne vrste metamorfozę in variacije umetnostnih form, odloćilne za
njihovo źivljenje, razmerja, ki vladajo med formo in neumetnostnimi ele-
ment!, ter zveze med umetnostjo in źivljenjsko resnićnostjo.
V zaćetkih krscanska umetnost ni nić drugega kot posebna veja
poznoantićne umetnosti. Te zaćetke isćemo in odkrivamo na prav raz-
lićnih mestih: nekateri raziskoyalci umetnosti v grobnih slikarijah rim-