DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0089
Egiptovska plastika
85
ki polnijo portale in fasadę gotskih katedral, renesancnih zgradb, kakor
n. pr. kipi, razvrsćeni na balustradi gornjega nadstropja bibliotekę
sv. Marka v Benetkah, ali barocnih skulptuir, kot n. pr. figurę apostolov,
stojece pred cerkvijo sv. Petra in Pavla v Krakovu. Vendar pa je ta
podobnost samo navidezna. V vrstah postavljene srednjeveske in poznejse
skulpture, ki so zvezane z arhitekturo, imajo nedvomno — kakor tudi
aleje staroegiptovskih plastik — vlogo ponavljajocih se clenov ritmicne
kompozicije; s tem je pa tudi źe konec podobnosti med njimi in staro-
egiptoivskimi skulpturami. Vsaka izmed skulptur ima namrec v okviru
skupnega stila individualne poteze, po katerih se razlikuje od vseh ostalih
in ki jo opredeljujejo kot posebno edinico, medterh ko so v egiptovskih
alejah vedno nanovo ponavlja isti motiv, brez individualnih potez in
brez sleherne slucajnosti casa in prostora. Ista poteza se ponavlja ne samo
v źivalskih figurah te vrste, temvec tudi v ćloveskih figurah, in sicer V
portretih, zlasti v monumentalnih delih velikanskih dimenzij, ki vcasi ze
skoraj presegajo meje plastike in se do neke mere izpreminjajo v arhitek-
tonska dela. Vendar pa ni to slucajen pojav, ki nastopa samo tam, kjer
se plastika kompozicijsko veźe z arhitekturo in je podrejena njenemu
izrazu; ta poteza je znacilna za na£elno nagnjenje egiptovske skulpture,
85
ki polnijo portale in fasadę gotskih katedral, renesancnih zgradb, kakor
n. pr. kipi, razvrsćeni na balustradi gornjega nadstropja bibliotekę
sv. Marka v Benetkah, ali barocnih skulptuir, kot n. pr. figurę apostolov,
stojece pred cerkvijo sv. Petra in Pavla v Krakovu. Vendar pa je ta
podobnost samo navidezna. V vrstah postavljene srednjeveske in poznejse
skulpture, ki so zvezane z arhitekturo, imajo nedvomno — kakor tudi
aleje staroegiptovskih plastik — vlogo ponavljajocih se clenov ritmicne
kompozicije; s tem je pa tudi źe konec podobnosti med njimi in staro-
egiptoivskimi skulpturami. Vsaka izmed skulptur ima namrec v okviru
skupnega stila individualne poteze, po katerih se razlikuje od vseh ostalih
in ki jo opredeljujejo kot posebno edinico, medterh ko so v egiptovskih
alejah vedno nanovo ponavlja isti motiv, brez individualnih potez in
brez sleherne slucajnosti casa in prostora. Ista poteza se ponavlja ne samo
v źivalskih figurah te vrste, temvec tudi v ćloveskih figurah, in sicer V
portretih, zlasti v monumentalnih delih velikanskih dimenzij, ki vcasi ze
skoraj presegajo meje plastike in se do neke mere izpreminjajo v arhitek-
tonska dela. Vendar pa ni to slucajen pojav, ki nastopa samo tam, kjer
se plastika kompozicijsko veźe z arhitekturo in je podrejena njenemu
izrazu; ta poteza je znacilna za na£elno nagnjenje egiptovske skulpture,