DOI Page / Citation link:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0091
Egiptmjska plastika
87
odstranjeno je vse, kar bi mogło spominjati na slućajne in minljive po-
teze, ki predvsem doloćajo o zivljenju. Kipu so odvzeti vsi znaki dina-
mike, ki tićijo v njem, nogę pod koleni delajo vtis masivnih, tezkih ste-
brov, srebrom so podobne tudi roke, glava pa je negibna, brez sleher-
nega naklona se je zagledala predse; celota je dalec od realnega in źivega
obliźja, kakor da je izpremenjena v plastićno podobo — neizpremenljiv
znak ćloveka-vladarja, ki je vzvisen nad vse, kar je samo ćlovesko
(F. Stahl). Nić manj ni znaćilna tudi plastika form. Ćetudi je ta sedeći
kip okrogloplastićen in na vseh straneh svoboden, je vendarle predvsem
preraćunan na pogled od spredaj; se vaznejse pa je to, da je njegova
plastićnost relativna. Njegova velika, tektonsko zgrajena gmota je v
gornjem in dolnjem delu kolikor mogoće zgosćena in kar najmanj raz-
ćlenjena, obenem pa so posamezni dęli kolikor mogoće pribliźani ploskvi,
iz katere kar najmanj izstopajo.
V delih te vrste sicer ni obsezen ves program staroegiptovske plastike,
yendar pa so v njej zastopane nekatere njene osnovne poteze: na eni
strani koncepcija form, ki tvorijo neizpremenljive, većne tipe-simbole,
oddal jen e od resnićnosti, a na drugi strani tendenca spajati jih s pote-
zami, ki so blizu resnićnosti. Te vrste poteze so omejene na minimum
v delih, ki upodabljajo bozanstva ali boźanske osebe vladarjev, ki so po-
osebljenja pojmov in većnih in nadćloveskih simbolov. Zato pa jih je
tern već v portretih navadnih smrtnikov, o ćemer prića vsa egiptoyska
okrogla plastika. Izpoyeduje se v neprestano ponayljajoćih se tipih po-
sameznih figur ali skupin, sedećih na sedezu-prestolu ali na prekriźanih
nogah, stojećih ali „hodećih", moskih in źenskih, oblećenih in nagih, z
razlićno kretnjo rok, polihromiranih ali v naravni barvi kamna, iz gra-
nita, bazalta, porfira, iz pesćenca ali lesa (sl. 46). V teh tipih se povsod
ponavlja naćelo frontalnosti in simetrije, za vse je karakteristićna ome-
njena ploskoyita plastika in neizpremenljiv izraz oblićja. Moc njihoyega
izraza je seveda zelo razlićna; vendar pa je v vseh razloćno razvidna
tendenca k posploseyanju in k dviganju navzgor, v nadresnićni svet.
Toda s to tipićnostjo je zvezan nić manj silni portretni realizem, ki be-
lezi mnogokrat najmanjso nepravilnost in razliko od tipa in normę. Da
je pri tern vazna tudi moda nekega historićnega trenutka, izrazajoća se
zlasti v oblekah in lasuljah, posebno zenskih, je samo ob sebi umevno.
Na drugi strani pa je obćudoyanja vredna zvestoba, s katero skusa umet-
nik prikazati znaćaj portretiranega obraza z vsemi rasnimi in osebnimi
posebnostmi, kakor so med drugim znane iz steyilnih podob Ehnatona-
Amenofisa IV. in kraljice Nefretete (sl. 47). Ta zvestoba preseneća tudi
se v delih iz zadnje dobę neodvisnosti Egipta, kakor n. pr. v glavi iz
zelenega skrilavca iz ćasa okoli leta 600. pr. Kr., ki se danes nahaja v
87
odstranjeno je vse, kar bi mogło spominjati na slućajne in minljive po-
teze, ki predvsem doloćajo o zivljenju. Kipu so odvzeti vsi znaki dina-
mike, ki tićijo v njem, nogę pod koleni delajo vtis masivnih, tezkih ste-
brov, srebrom so podobne tudi roke, glava pa je negibna, brez sleher-
nega naklona se je zagledala predse; celota je dalec od realnega in źivega
obliźja, kakor da je izpremenjena v plastićno podobo — neizpremenljiv
znak ćloveka-vladarja, ki je vzvisen nad vse, kar je samo ćlovesko
(F. Stahl). Nić manj ni znaćilna tudi plastika form. Ćetudi je ta sedeći
kip okrogloplastićen in na vseh straneh svoboden, je vendarle predvsem
preraćunan na pogled od spredaj; se vaznejse pa je to, da je njegova
plastićnost relativna. Njegova velika, tektonsko zgrajena gmota je v
gornjem in dolnjem delu kolikor mogoće zgosćena in kar najmanj raz-
ćlenjena, obenem pa so posamezni dęli kolikor mogoće pribliźani ploskvi,
iz katere kar najmanj izstopajo.
V delih te vrste sicer ni obsezen ves program staroegiptovske plastike,
yendar pa so v njej zastopane nekatere njene osnovne poteze: na eni
strani koncepcija form, ki tvorijo neizpremenljive, većne tipe-simbole,
oddal jen e od resnićnosti, a na drugi strani tendenca spajati jih s pote-
zami, ki so blizu resnićnosti. Te vrste poteze so omejene na minimum
v delih, ki upodabljajo bozanstva ali boźanske osebe vladarjev, ki so po-
osebljenja pojmov in većnih in nadćloveskih simbolov. Zato pa jih je
tern već v portretih navadnih smrtnikov, o ćemer prića vsa egiptoyska
okrogla plastika. Izpoyeduje se v neprestano ponayljajoćih se tipih po-
sameznih figur ali skupin, sedećih na sedezu-prestolu ali na prekriźanih
nogah, stojećih ali „hodećih", moskih in źenskih, oblećenih in nagih, z
razlićno kretnjo rok, polihromiranih ali v naravni barvi kamna, iz gra-
nita, bazalta, porfira, iz pesćenca ali lesa (sl. 46). V teh tipih se povsod
ponavlja naćelo frontalnosti in simetrije, za vse je karakteristićna ome-
njena ploskoyita plastika in neizpremenljiv izraz oblićja. Moc njihoyega
izraza je seveda zelo razlićna; vendar pa je v vseh razloćno razvidna
tendenca k posploseyanju in k dviganju navzgor, v nadresnićni svet.
Toda s to tipićnostjo je zvezan nić manj silni portretni realizem, ki be-
lezi mnogokrat najmanjso nepravilnost in razliko od tipa in normę. Da
je pri tern vazna tudi moda nekega historićnega trenutka, izrazajoća se
zlasti v oblekah in lasuljah, posebno zenskih, je samo ob sebi umevno.
Na drugi strani pa je obćudoyanja vredna zvestoba, s katero skusa umet-
nik prikazati znaćaj portretiranega obraza z vsemi rasnimi in osebnimi
posebnostmi, kakor so med drugim znane iz steyilnih podob Ehnatona-
Amenofisa IV. in kraljice Nefretete (sl. 47). Ta zvestoba preseneća tudi
se v delih iz zadnje dobę neodvisnosti Egipta, kakor n. pr. v glavi iz
zelenega skrilavca iz ćasa okoli leta 600. pr. Kr., ki se danes nahaja v