DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0227
Umetnost in źi/uljenje
I
Umetnost kot oblika kulturę, obsegajoca v celotl vsoto
posameznih plasttcnib izrazov duhoune strukturę clo-
uestua. — Znać aj njene zgodovine.
Besedi „umetnost in zivljenje“ oznacujeta dva pojma, ki sta si vzpo-
redna, ne pa nasprotna. Saj ni umetnosti brez źivljenja, kakor tudi ni
cloveskega źivljenja brez umetnosti v taksni ali drugacni obliki. Umetnost
je pojav źivljenja in kulturę. Će pa razmerje med umetnostjo in źivlje-
njem vendarle vzbuja toliko vaznih in osnovnih problemov, izvirajo ti
probierni iz zapletenega znacaja zivljenjskih pojavov in prav tako tudi
umetnosti.
Umetnost je povsod; je bolj ali manj bogata, preprosta ali rafinirana,
skromna ali pateticna, mirna in polna umerjenosti ali pa polna nemira
in nebrzdane dinamike. Vendar pa se razlike, ki jo oznaćujejo, ne ome-
jujejo na zakladnico njenih form in bujno raznovrstnost njenih indi-
vidualnih in kolektivnih stilov in tudi ne na neprestane izpremembe in
premembe, sredi katerih poteka njeno źivljenje. Te razlike obstajajo tudi
v vsem onem, kar veze posamezne umetnine in njihove skupine z ostalim
źivljenjem ter oznacuje s tern njihovo razmerje do źivljenja. So umetnine,
katerih izraz ni nic drugega ko sama forma — linija, ritem, gmota, barva,
in njihov edini „cilj“ je vzbujati enak vtis v gledalcu. Toda niti gledalec
ne prihaja v po<stev v neskoncno dolgi vrsti umetnin, ki od samega za-
cetka nedvomno niso bile nikoli preracunane na to, da bi jih kdo ogle-
doval. Zato pa je za absolutno vecino umetnin, razen del, pripadajocih
ćisti ornamentiki, znaćilna druga poteza: v njihovi struktur! obstajajo
prvine, ki izvirajo iz sveta, ki je izven sveta plastićnih form. Te prvine
so v enaki meri v uporabnosti ali namenu umetnine kakor tudi v njihovi
tematicnosti ter v samih formah in njihovi izraznosti. V tern oziru je
sploh teźko izvesti kaksno natanćnejso razmejitev. Ćetudi n. pr. ze sama
crta, linija ali ritmicna razdelitev — s teoretskega vidika — lahko obsega
polni izraz, je vendarle dovolj primerov, v katerih so ze najprvotnejse
formę spojene s prvinami, ki nimajo zvez s plastićnimi idejami, kakor
n. pr. okras in barvanje lastnega telesa pri predzgodovinskem in primi-
tivnem cloveku. Seveda so to le splosne ugotovitve, ki nam same se ne
povedo veliko o mnogo tesnejsi in bolj opredeljeni povezanosti umetnosti
z źivljenjem. Ta povezanost je najizrazitejsa v arhitekturi, ki je ne glede na
formę in stil vedno socialna umetnost kateksohen — bodisi kot hisa, grób,
I
Umetnost kot oblika kulturę, obsegajoca v celotl vsoto
posameznih plasttcnib izrazov duhoune strukturę clo-
uestua. — Znać aj njene zgodovine.
Besedi „umetnost in zivljenje“ oznacujeta dva pojma, ki sta si vzpo-
redna, ne pa nasprotna. Saj ni umetnosti brez źivljenja, kakor tudi ni
cloveskega źivljenja brez umetnosti v taksni ali drugacni obliki. Umetnost
je pojav źivljenja in kulturę. Će pa razmerje med umetnostjo in źivlje-
njem vendarle vzbuja toliko vaznih in osnovnih problemov, izvirajo ti
probierni iz zapletenega znacaja zivljenjskih pojavov in prav tako tudi
umetnosti.
Umetnost je povsod; je bolj ali manj bogata, preprosta ali rafinirana,
skromna ali pateticna, mirna in polna umerjenosti ali pa polna nemira
in nebrzdane dinamike. Vendar pa se razlike, ki jo oznaćujejo, ne ome-
jujejo na zakladnico njenih form in bujno raznovrstnost njenih indi-
vidualnih in kolektivnih stilov in tudi ne na neprestane izpremembe in
premembe, sredi katerih poteka njeno źivljenje. Te razlike obstajajo tudi
v vsem onem, kar veze posamezne umetnine in njihove skupine z ostalim
źivljenjem ter oznacuje s tern njihovo razmerje do źivljenja. So umetnine,
katerih izraz ni nic drugega ko sama forma — linija, ritem, gmota, barva,
in njihov edini „cilj“ je vzbujati enak vtis v gledalcu. Toda niti gledalec
ne prihaja v po<stev v neskoncno dolgi vrsti umetnin, ki od samega za-
cetka nedvomno niso bile nikoli preracunane na to, da bi jih kdo ogle-
doval. Zato pa je za absolutno vecino umetnin, razen del, pripadajocih
ćisti ornamentiki, znaćilna druga poteza: v njihovi struktur! obstajajo
prvine, ki izvirajo iz sveta, ki je izven sveta plastićnih form. Te prvine
so v enaki meri v uporabnosti ali namenu umetnine kakor tudi v njihovi
tematicnosti ter v samih formah in njihovi izraznosti. V tern oziru je
sploh teźko izvesti kaksno natanćnejso razmejitev. Ćetudi n. pr. ze sama
crta, linija ali ritmicna razdelitev — s teoretskega vidika — lahko obsega
polni izraz, je vendarle dovolj primerov, v katerih so ze najprvotnejse
formę spojene s prvinami, ki nimajo zvez s plastićnimi idejami, kakor
n. pr. okras in barvanje lastnega telesa pri predzgodovinskem in primi-
tivnem cloveku. Seveda so to le splosne ugotovitve, ki nam same se ne
povedo veliko o mnogo tesnejsi in bolj opredeljeni povezanosti umetnosti
z źivljenjem. Ta povezanost je najizrazitejsa v arhitekturi, ki je ne glede na
formę in stil vedno socialna umetnost kateksohen — bodisi kot hisa, grób,