DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0237
Me]e umetnosti in posameznih kultur
233
si je sploh ne moremo misliti brez grske in helenistićne umetnosti. Podobni
pojavi se ponavljajo v zgodovini umetnosti vedno in povsod. V najsta-
rejsi krsćanski umetnosti, ki jo s popolno upravicenostjo lahko pristevamo
k splosni poznoanticni umetnosti, odkrivamo elemente najraznovrstnej-
sega izvora; in ti elementi prodirajo z njenim posredoYanjem v vso sred-
njevesko, yzhodno- in zapadno-evropsko umetnost. Kako je torej sprićo
tęga mogoce govoriti o tern, da je umetnostna tvornost zaprta v mejah
ene same kulturę?
Nobeno teh dejstev, ki pripadajo raznovrstnim pojavom, ne naspro-
tuje temu, kar smo prej povedali. Saj se vendar ti pojavi vezejo s splos-
nimi pojavi kulturne zgodovine. Kultura se razvija v okrozjih, ki so
loćena, in ustvarja v njih posebne formę, toda stopnje njihove osamljenosti
so zelo razlicne, in sicer ne samo v zemljepisnem, temvec tudi v ćasovnem
smislu. Će se niti ne oziramo na tako velikanske osnovne razlike, kakor
obstajajo med evropsko kulturo in kulturo Daljnega vzhoda, je dovolj
omeniti vsaj nękaj sredozemskih kultur, da se o tern preprićamo. Na tern
ozemlju je vsekakor najbolj izolirana kultura starega Egipta, zato pa tudi
izkazujejo vsakrsni njeni pojavi najmanjse stevilo form, ki bi ji bile
skupne z drugimi. Isto je v umetnosti, kajti staroegiptovska umetnost
predstavlja v vsem svojem obstoju kolikor mogoce enotno in zakljuceno
sliko, ki ima kolikor mogoce majhno stevilo prvin tujega izvora, cetudi
ni popolnoma brez njih. Toda źe umetnost antićne Mezopotamije ima v
tern pogledu drugaćen obraz; splosne podlage kulturę so tukaj sicer skupne
in segajo nazaj do pradavnih sumerskih tradicij, toda etnicna mesanica,
ki se je vrsila tukaj v zgodovini in je povzroćala, da so se vezale med
seboj tudi raźne umetnostne teznje in tradicije, je prinasala s sabo tudi
formalne in stilisticne premembe, mnogo mocnejse kot v Egiptu. Śe popol-
noma drugaće se predstavlja stvar, će upostevamo kulturo in umetnost
Egeje in antićne Grćije. Saj je znano, kako odloćilen je bil pri postanku
in v strukturi form njihovih kultur starozitni Vzhod. In ćim bolj se
bliźamo nasim dnem, tern bolj se zaplete sestava prvin, tern sirsi postajajo
temelji, nad katerimi gradi vsako veliko sredisće zgradbo svoje lastne
kulturę. Grćija, Italija, helenizem in rimska drzava so v tej perspektivi
kot posamezne fazę razvoja, v katerem je med kulturami ćedalje manj
meja, sinteza njihovih posameznih elementoY pa postaja ćedalje većja in
bolj ysestranska. Mlajse umetnostne kulturę ćrpajo vedno in povsod izpod-
bude ter vzore iz starejsih kultur. Tako dela antićna Sirija z umetnostjo
vsega Vzhoda in postane sama posrednica — vir in vzor za ustvarjanje
narodoY nad Sredozemskim morjem; tako ustvarja Grćija, ki dolguje
marsikaj Egiptu, Siriji, Mali Aziji in Perziji, pa tudi svojim heladskim
233
si je sploh ne moremo misliti brez grske in helenistićne umetnosti. Podobni
pojavi se ponavljajo v zgodovini umetnosti vedno in povsod. V najsta-
rejsi krsćanski umetnosti, ki jo s popolno upravicenostjo lahko pristevamo
k splosni poznoanticni umetnosti, odkrivamo elemente najraznovrstnej-
sega izvora; in ti elementi prodirajo z njenim posredoYanjem v vso sred-
njevesko, yzhodno- in zapadno-evropsko umetnost. Kako je torej sprićo
tęga mogoce govoriti o tern, da je umetnostna tvornost zaprta v mejah
ene same kulturę?
Nobeno teh dejstev, ki pripadajo raznovrstnim pojavom, ne naspro-
tuje temu, kar smo prej povedali. Saj se vendar ti pojavi vezejo s splos-
nimi pojavi kulturne zgodovine. Kultura se razvija v okrozjih, ki so
loćena, in ustvarja v njih posebne formę, toda stopnje njihove osamljenosti
so zelo razlicne, in sicer ne samo v zemljepisnem, temvec tudi v ćasovnem
smislu. Će se niti ne oziramo na tako velikanske osnovne razlike, kakor
obstajajo med evropsko kulturo in kulturo Daljnega vzhoda, je dovolj
omeniti vsaj nękaj sredozemskih kultur, da se o tern preprićamo. Na tern
ozemlju je vsekakor najbolj izolirana kultura starega Egipta, zato pa tudi
izkazujejo vsakrsni njeni pojavi najmanjse stevilo form, ki bi ji bile
skupne z drugimi. Isto je v umetnosti, kajti staroegiptovska umetnost
predstavlja v vsem svojem obstoju kolikor mogoce enotno in zakljuceno
sliko, ki ima kolikor mogoce majhno stevilo prvin tujega izvora, cetudi
ni popolnoma brez njih. Toda źe umetnost antićne Mezopotamije ima v
tern pogledu drugaćen obraz; splosne podlage kulturę so tukaj sicer skupne
in segajo nazaj do pradavnih sumerskih tradicij, toda etnicna mesanica,
ki se je vrsila tukaj v zgodovini in je povzroćala, da so se vezale med
seboj tudi raźne umetnostne teznje in tradicije, je prinasala s sabo tudi
formalne in stilisticne premembe, mnogo mocnejse kot v Egiptu. Śe popol-
noma drugaće se predstavlja stvar, će upostevamo kulturo in umetnost
Egeje in antićne Grćije. Saj je znano, kako odloćilen je bil pri postanku
in v strukturi form njihovih kultur starozitni Vzhod. In ćim bolj se
bliźamo nasim dnem, tern bolj se zaplete sestava prvin, tern sirsi postajajo
temelji, nad katerimi gradi vsako veliko sredisće zgradbo svoje lastne
kulturę. Grćija, Italija, helenizem in rimska drzava so v tej perspektivi
kot posamezne fazę razvoja, v katerem je med kulturami ćedalje manj
meja, sinteza njihovih posameznih elementoY pa postaja ćedalje većja in
bolj ysestranska. Mlajse umetnostne kulturę ćrpajo vedno in povsod izpod-
bude ter vzore iz starejsih kultur. Tako dela antićna Sirija z umetnostjo
vsega Vzhoda in postane sama posrednica — vir in vzor za ustvarjanje
narodoY nad Sredozemskim morjem; tako ustvarja Grćija, ki dolguje
marsikaj Egiptu, Siriji, Mali Aziji in Perziji, pa tudi svojim heladskim