Gotsko slikarstvo

u9

sla kompozicije. Tukaj je vsaka figura individualizirana in izrazito opre-
deljena; umetnik jo skusa dojeti in predstaviti plastićno, t. j. opredeliti
njen obseg in obenem utemeljiti znaćaj njene celote in podrobnosti. Zato
tudi vidimo pred sabo starca Joahima, zavitega v sirok plasć, katerega
gube padajo zaradi lastne teze navzdol, kako koraka s spusćeno glavo po
pusćavi; njegova hoja, teźka in poćasna, se nam vidi razumljiva, — ute-
meljena je po tezi telesa in trenutka, ki ga preźivlja. Nic manj nista zna-
cilni figuri obeh mladih pastirjev; vsaka je drugaće postavljena, vsaka je
po svoji karakteristiki drugacna in razlicna. Tem ćloveskim figuram se
pridruzujejo se źivalske figurę: psa, ki zivahno pozdravlja prisleca, in
ćrede ovac, verno pogojenih ne samo v svojem skupinskem znaćaju, am-
pak tudi v posameznih kretnjah. S tem pa se nikakor ni vse povedano.
Vse te figurę, plastićno individualizirane, so razstavljene v jasno opre-
deljenem prostoru, obenem pa je tudi med njimi cisto doloćeno razmerje:
stojijo kakor na odru, bliźe in dalje, na razlicne nacine usmerjene in
hkrati per$pektivićno sestavljene. Prostornemu razmerju ustreza prav tako
izrazito psihićno razmerje, oznaćujoće vso prikazano situacijo. Ta karak-
teristika se razteza tudi na vse ostale posameznosti kompozicije: prizor
se odigrava pred ozadjem gorate in gozdnate pokrajine, sredi katere stoji
pastirska koca. Vse to ni samo dodatek k figuralni skupini, ampak
sestavlja skupno z njo zakljućeno in nerazdruźno celoto, izpopolnitev m
nadaljevanje logicno skonstruiranega prostora. Pred seboj imamo torej
sliko, ki ni vec tradicionalen opisni znak, temvec ki hoće ucinkovati kot
del prirode. Prizor je seveda se zelo daleć od iluzionizma poznejsih casov;
pokrajina je zlozena iz podrobnosti tradicionalnega dojemanja pokrajine,
kakrsne je iz anticne umetnosti ohranila bizantinska umetnost, — drevesa
so veliko bolj sheme dreves kakor pa podobne resnićnim drevesom, —
proporcije koce so neverjetne, ćlo'veske figurę so samo tipi brez izdela-
nih individualnih potez. Na drugi strani pa je vse to resnicno in prepri-
ćujoće, raste iz novega, źivega razmerja do realnih pojavov in predvsem
do nacel samega umetnostnega ustvarjanja, do nalog in moznosti umet-
nosti podob, kar vse skupaj uvaja v srednjevesko umetnost povsem no'V
nacin dojemanja in izpremembo v njenih najvaznejsih osnovah.
Da je ta izprememba obsegala veliko vec moznosti, kot jih je dajala
umetnost Giotta in njegove smeri na ozemlju italijanskih tradicij, o tem
prica pozno srednjevesko slikarstvo severne Evrope. Eden izmed najzna-
ćilnejsih njegoGh primerov so miniaturę bratov Limburgov v molitveniku
kneza de Berry (Les tres riches Livres d’Heures du Duc de Berry v Chan-
tilly); zato naj nam sluźi kot primer njihov Pohod sv. Treh kraljev, ki
je nastał pred 1. 1416. V tej kompoziciji spominja marsikaj na nacela
umetnosti italijanskega mojstra in njegovih italijanskih ucencev in po-