200

Premembe in menjawe

V
Ikonografske kompozicije kot wariacije na eno terno.
— „Pokłon sv. Trek kraljev“ starokrscanskega mozai-
cista in Rogiera van der Weyden-a. — „V stop v tem-
pel'f — Cime da C one gUano, Tiziana in Tintoretta.
Pokristjanjenje umetnosti se je zaćelo v hipu, ko so zgradili prvo sve-
tisće, ki je imelo sluźiti potrebam nove religije, in ko se je zaćel zname-
niasti znaćaj form polniti s krsćanskim pomenom. Prav na to se je zave-
doma naslonila cerkev, ko je zacela uporabljati umetnost, da sluźi njenim
ciljem in potrebam. Nastale so osnowę krsćanske ikonografije, njenih po-
sameznih tipov, tern in kompozicij ter sistemO'V njenih sestav v dekora-
ciji cerkvenih notranjsćin. Pri tem je sodelovalo zelo mnogo ćiniteljev:
ilustracija kanonskih in apokrifnih evangelijev in stare zaveze, razvoj
dogem, eksegeza, liturgićne navade i. t. p. Okvir in obseg sta se v toku
casa cedalje bolj sirila in podrobnosti so postajale cedalje bogatejse; starim
temam so pridruźevali nove, ki so jih crpali v enaki meri iz novih legend
in avtoritativnih tekstov, kakor tudi iz cedalje bolj narasćajocega srednje-
veskega cerkvenega univerzalizma. Razrast te ikonografije, njenih siste-
mov in tipov, tako zelo razlicna v poedinih dobah in sredisćih, nudi źe
sama ob sebi zanimivo in znaćilno sliko snovnO'-idejne podlage krsćanske
umetnosti in sploh vsega ćlovekovega odnosa v mejah cerkve do proble-
mov źivljenja in sveta. Ćetudi spada ikonografija med najbistvenejse
sestavne dele krsćanske umetnosti, tako da brez upostevanja njenih last-
nosti umetnost sama mnogokrat ne bi bila razumljiva, se vendarle izpre-
minja v umetnost sele po plasticnem izoblikovanju, v katerem izginja kot
nękaj, kar obstaja tudi izven umetnosti, in postane izkristalizirana forma
v vsakokratnem stilu.
Na tem mestu se moramo dotakniti vprasanja, ki ga marsikdo na-
pacno razumeva in predstavlja. Gre namrec za nacelni nesporazum, ki tići
v tem, da ne delajo dovolj jasne razlike med ikonografsko vsebino in
samo umetnino kot taksno. Ta nesporazum ponazorujejo morebiti se naj-
bolj nekatera zgodovinska dela, ki podajajo „umetnostno zgodovino“
taksnih ali drugaćnih tipov ali ikonografskih kompozicij, kakor n. pr.
knjiga Venturija o Madoni. Sicer je prav gotovo upravicena zgodovina
Madone kot tipa in verskega pojma, ki se do neke mere zrcali v ikono-
grafskih programih, zvezanih z Madono. Zaradi tęga je tudi mogoca in
upravicena zgodovina, ki si stavlja za cilj pokazati premembe, ki jih je
preźivljal pojem Madone v verovanjih in v kultu v posameznih sredisćih
in dobah. Ni pa mogoca umetnostna zgodovina Madone v pravem po-