DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0074
70
Oblika in stil
37■ Rim, S. Agnese in Piazza Navona. Notranjscina.
cerkev sv. Petra v Rimu, kakor tudi cerkev 11 Gesu. Da pa je mogel ta
tip postati izhodna toćka tudi povsem drugaćnih koncepcij poznejsega
baroka, je med drugim lep dokaz rimska cerkev S. Agnese na Piazzi Na-
voni, delo Rainaldija in Borrominija (sl. 37).
Kar velja za te tipe, ki izhajajo na eni strani od longitudinalne staro-
krscanske bazilike, na drugi strani pa od starokrsćanskih centralniłi cer-
kva in koncno tudi od tipov, kakrsni so nastali iz spojitve teh obeh
osnovnih prvotipov, velja splosno za vse druge tipe cerkvenega in po-
svetnega stavbarstva. Povsod namrec, kjer skusamo dolociti mesto ka-
terega koli arhitektonskega spomenika v celotnosti arhitektonskih form,
lahko ugotovimo, da je njegovo izoblikovanje odvisno od taksnega ali
drugacnega tipa, vcasi pa od već spojenih tipov istocasno.
Kadar pa razvrscamo te spomenike v kronoloskem in zemljepisnem
redu, lahko ugotovimo se druge „zakone", po katerih se vrsi oblikovanje
tipov in ki so znacilni za źivljenje arhitektonskih form v okvirih zgodo-
vinskega poteka. Će vzamemo za primer arhitekturo romanskih katedral,
lahko dolocimo njeno razsiritev po vseh zapadno- in srednje-evropskih
dezelah, zacensi od Iberijskega polotoka na zapadu pa vse tja do skan-
Oblika in stil
37■ Rim, S. Agnese in Piazza Navona. Notranjscina.
cerkev sv. Petra v Rimu, kakor tudi cerkev 11 Gesu. Da pa je mogel ta
tip postati izhodna toćka tudi povsem drugaćnih koncepcij poznejsega
baroka, je med drugim lep dokaz rimska cerkev S. Agnese na Piazzi Na-
voni, delo Rainaldija in Borrominija (sl. 37).
Kar velja za te tipe, ki izhajajo na eni strani od longitudinalne staro-
krscanske bazilike, na drugi strani pa od starokrsćanskih centralniłi cer-
kva in koncno tudi od tipov, kakrsni so nastali iz spojitve teh obeh
osnovnih prvotipov, velja splosno za vse druge tipe cerkvenega in po-
svetnega stavbarstva. Povsod namrec, kjer skusamo dolociti mesto ka-
terega koli arhitektonskega spomenika v celotnosti arhitektonskih form,
lahko ugotovimo, da je njegovo izoblikovanje odvisno od taksnega ali
drugacnega tipa, vcasi pa od već spojenih tipov istocasno.
Kadar pa razvrscamo te spomenike v kronoloskem in zemljepisnem
redu, lahko ugotovimo se druge „zakone", po katerih se vrsi oblikovanje
tipov in ki so znacilni za źivljenje arhitektonskih form v okvirih zgodo-
vinskega poteka. Će vzamemo za primer arhitekturo romanskih katedral,
lahko dolocimo njeno razsiritev po vseh zapadno- in srednje-evropskih
dezelah, zacensi od Iberijskega polotoka na zapadu pa vse tja do skan-