DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0075
Meje problemom
7^
dinavskih deźela na severu in na Poljskem na vzhodu. Osnovne poteze
njenih oblikovanj, o katerih smo ze gOYorili, obstajajo povsod, toda ne
povsod vse hkrati in ne poYSod v enaki meri, in kar je se vaznejse: ne
povsod istoćasno. Ta katedrala prevzema, kakor smo źe poprej naglasili,
v nacelu notranjo sestavo starokrscanske bazilike, toda nikakor ne povsod
istega tipa in ne neposredno, temvec po tipih, ki so jih ustvarjali ze v
arhitekturi karolinske dobę. Razen tęga pa tip romanske katedrale ustvar-
jajo stopnjema, in sicer v pogledu na konstruktivne probleme, kakor tudi
z ozirom na izoblikovanja in formalni izraz. Vendar pa tvorijo vse ma-
cice tipov romanskega stavbarstva v primeri s starejso in tudi poznejso
arhitekturo poseben svet form, ki se razlikuje od vseh ostalih.
Kaj sledi iz vsega tęga?
Zakljucki, do katerih so nas privedla dosedanja izvajanja, se dado
kratko opredeliti tako:
i) Vsaka umetnina je v sebi zakljucena in dovrsena celota, popolnoma
izraźena v svojem lastnem individualnem stilu, ki je vsota vseh njenih
formalnih lastnosti, katere se v arhitektonski umetnosti izraźajo v na-
cinu, kako sta izoblikovana stavbna gmota in prostor.
2) Pri vsej svoji enkratnosti in izolaciji vsebuje vendar vsaka umetnina
poteze, ki so ji skupne in sorodne z drugimi umetninami in sicer v teh-
nićno-konstruktivnem kakor tudi formalno-izraznem oziru. V vsakem
primeru je zvezana z enim ali z vcc tipi naenkrat in jim pripada — in
sicer kot njihov zacetek in izhodna tocka ali kot njihovo nadaljevanje
in daljsi razvoj njihoYih potez ali pa kot njihov zakljućek.
3) V zvezi s tern je nadaljnja ugotovitev, da se namrec y okviru
casovnega trajanja enega ali već tipov, ki obstajajo istoćasno drug poleg
drugega, resujejo doloceni tehnicno-konstruktivni in stilisticni probierni,
in sicer od zaćetnih poskusoY pa vse tja do njihove polne resitve in do
zadnjih konsekvenc, ki izvirajo iz njih.
4) Ti probierni pa nikakor niso neskoncni, temveć so vedno omejeni
na neko ćasovno dobo in na neke zemljepisne prostore, ali z drugimi
besedami: na obseg dolocene kulturę in njenega splosnega „stila", obse-
gajocega celotno źivljenje cloveka neke dobę. To pomeni, da tvorijo pro-
bierni, ki jih je n. pr. staroegiptovska arhitektura resevala v konstrukcijah
in v formalnem oblikovanju obeliskov, mastab, piramid, svetisc, izseka-
nih iz źive skale, in SYetisć, zgrajenih nad zemljo, poseben svet sam zase
in da so popolnoma razlicni od problemov grske arhitekture, na katere
je ta odgovarjala z oblikami svojih stebricastih templjev in peristilskih
7^
dinavskih deźela na severu in na Poljskem na vzhodu. Osnovne poteze
njenih oblikovanj, o katerih smo ze gOYorili, obstajajo povsod, toda ne
povsod vse hkrati in ne poYSod v enaki meri, in kar je se vaznejse: ne
povsod istoćasno. Ta katedrala prevzema, kakor smo źe poprej naglasili,
v nacelu notranjo sestavo starokrscanske bazilike, toda nikakor ne povsod
istega tipa in ne neposredno, temvec po tipih, ki so jih ustvarjali ze v
arhitekturi karolinske dobę. Razen tęga pa tip romanske katedrale ustvar-
jajo stopnjema, in sicer v pogledu na konstruktivne probleme, kakor tudi
z ozirom na izoblikovanja in formalni izraz. Vendar pa tvorijo vse ma-
cice tipov romanskega stavbarstva v primeri s starejso in tudi poznejso
arhitekturo poseben svet form, ki se razlikuje od vseh ostalih.
Kaj sledi iz vsega tęga?
Zakljucki, do katerih so nas privedla dosedanja izvajanja, se dado
kratko opredeliti tako:
i) Vsaka umetnina je v sebi zakljucena in dovrsena celota, popolnoma
izraźena v svojem lastnem individualnem stilu, ki je vsota vseh njenih
formalnih lastnosti, katere se v arhitektonski umetnosti izraźajo v na-
cinu, kako sta izoblikovana stavbna gmota in prostor.
2) Pri vsej svoji enkratnosti in izolaciji vsebuje vendar vsaka umetnina
poteze, ki so ji skupne in sorodne z drugimi umetninami in sicer v teh-
nićno-konstruktivnem kakor tudi formalno-izraznem oziru. V vsakem
primeru je zvezana z enim ali z vcc tipi naenkrat in jim pripada — in
sicer kot njihov zacetek in izhodna tocka ali kot njihovo nadaljevanje
in daljsi razvoj njihoYih potez ali pa kot njihov zakljućek.
3) V zvezi s tern je nadaljnja ugotovitev, da se namrec y okviru
casovnega trajanja enega ali već tipov, ki obstajajo istoćasno drug poleg
drugega, resujejo doloceni tehnicno-konstruktivni in stilisticni probierni,
in sicer od zaćetnih poskusoY pa vse tja do njihove polne resitve in do
zadnjih konsekvenc, ki izvirajo iz njih.
4) Ti probierni pa nikakor niso neskoncni, temveć so vedno omejeni
na neko ćasovno dobo in na neke zemljepisne prostore, ali z drugimi
besedami: na obseg dolocene kulturę in njenega splosnega „stila", obse-
gajocega celotno źivljenje cloveka neke dobę. To pomeni, da tvorijo pro-
bierni, ki jih je n. pr. staroegiptovska arhitektura resevala v konstrukcijah
in v formalnem oblikovanju obeliskov, mastab, piramid, svetisc, izseka-
nih iz źive skale, in SYetisć, zgrajenih nad zemljo, poseben svet sam zase
in da so popolnoma razlicni od problemov grske arhitekture, na katere
je ta odgovarjala z oblikami svojih stebricastih templjev in peristilskih