DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0076
Oblika in stil
-72
dvorisc. Obenem so tudi razlicni od vsega onega, kar je tvorilo vprasanja
in naloge, kakrsne so morali resevati rimski ali srednjeveski arhitekti.
5) Kot koncni rezultat vsega tęga pa se izkazuje, da v historicni res-
nićnosti tehnicno-konstruktivne in izrazno-formalne moznosti nikakor
niso neskoncne, temvec da so v obsegu vsake kulturę posebej omejene
samo na dolocene probleme in samo na dolocene smeri, v katerih lahko
prihajajo do izraza. Na ta nacin pa so seveda omejene tudi moznosti
individualnega ustvarjanja. To ustvarjanje se morę in se mora izpovedo-
vati edino v formah in mejah, kakrsne mu nudijo probierni, źivi v danem
trenutku, ki se prelivajo iz preteklosti skozi vsakokratno sedanjost k
svojemu izoblikovanju v bodocnosti. Niso torej samo formę obenem z
izpremembami v njihovi izrazitosti oni v sebi zakljuceni svet, ki se vlada
po lastnih notranjih zakonih in jih vsiljuje ustvarjanju celih dolgih dob
in tudi uistvarjajocim osebnostim. Tudi smisel in pomen zgodovinskega
poteka formalnih oblikoranj ni nękaj slucajnega, ampak izvira iz naj-
biswenejsih temeljev ćloveske psihike, njihovih izprememb in znacajev
v poedinih dobah in sredisćih; obenem pa je tudi verno zrcalo cloveka in
njegovega duhovnega oblicja.
V
Podrobnosti arhitektonskih form v primerit tipicnega zna-
caja in zgodovine romanskega in gotskega okna. — Nji-
hovo razmerje do celote.
Do zdaj smo razpravljali o arhitektonskih delih kot o velikih kompo-
zicijskih celotah. Kako pa je s to stvarjo, ce se ozremo na podrobnosti
form, iz katerih so te celote zlozcne? Jasno je, da so poteze tipov in
prememb, katerim so podvrzene, tudi zanje znacilna lastnost. Oglejmo si
kot primer romańsko okno (sl. 38). Njegovo izoblikovanje izvira iz
istega, dosledno tektonskega nacina misljenja in oblikovanja stavbarske
gmote kakor kompozicija cele stavbe in je tej kompoziciji popolnoma pri-
lagojeno. To je odprtina, ki je razlocno oznacena kot izrezana iz ku-
bicne masę stene; stopnjema sega v globino in se povecini razsirja navzven,
kakor da je njena naloga zajemati in prepuscati cim vecjo kolicino dnev-
ne svetlobe. Oblike njenega okvira so plastićno-tektonske in jasno raz-
clenjene, in sicer brez ozira na to, ali je to enotno okno, ali v sredi pre-
-72
dvorisc. Obenem so tudi razlicni od vsega onega, kar je tvorilo vprasanja
in naloge, kakrsne so morali resevati rimski ali srednjeveski arhitekti.
5) Kot koncni rezultat vsega tęga pa se izkazuje, da v historicni res-
nićnosti tehnicno-konstruktivne in izrazno-formalne moznosti nikakor
niso neskoncne, temvec da so v obsegu vsake kulturę posebej omejene
samo na dolocene probleme in samo na dolocene smeri, v katerih lahko
prihajajo do izraza. Na ta nacin pa so seveda omejene tudi moznosti
individualnega ustvarjanja. To ustvarjanje se morę in se mora izpovedo-
vati edino v formah in mejah, kakrsne mu nudijo probierni, źivi v danem
trenutku, ki se prelivajo iz preteklosti skozi vsakokratno sedanjost k
svojemu izoblikovanju v bodocnosti. Niso torej samo formę obenem z
izpremembami v njihovi izrazitosti oni v sebi zakljuceni svet, ki se vlada
po lastnih notranjih zakonih in jih vsiljuje ustvarjanju celih dolgih dob
in tudi uistvarjajocim osebnostim. Tudi smisel in pomen zgodovinskega
poteka formalnih oblikoranj ni nękaj slucajnega, ampak izvira iz naj-
biswenejsih temeljev ćloveske psihike, njihovih izprememb in znacajev
v poedinih dobah in sredisćih; obenem pa je tudi verno zrcalo cloveka in
njegovega duhovnega oblicja.
V
Podrobnosti arhitektonskih form v primerit tipicnega zna-
caja in zgodovine romanskega in gotskega okna. — Nji-
hovo razmerje do celote.
Do zdaj smo razpravljali o arhitektonskih delih kot o velikih kompo-
zicijskih celotah. Kako pa je s to stvarjo, ce se ozremo na podrobnosti
form, iz katerih so te celote zlozcne? Jasno je, da so poteze tipov in
prememb, katerim so podvrzene, tudi zanje znacilna lastnost. Oglejmo si
kot primer romańsko okno (sl. 38). Njegovo izoblikovanje izvira iz
istega, dosledno tektonskega nacina misljenja in oblikovanja stavbarske
gmote kakor kompozicija cele stavbe in je tej kompoziciji popolnoma pri-
lagojeno. To je odprtina, ki je razlocno oznacena kot izrezana iz ku-
bicne masę stene; stopnjema sega v globino in se povecini razsirja navzven,
kakor da je njena naloga zajemati in prepuscati cim vecjo kolicino dnev-
ne svetlobe. Oblike njenega okvira so plastićno-tektonske in jasno raz-
clenjene, in sicer brez ozira na to, ali je to enotno okno, ali v sredi pre-