DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0132
128
Oblika in stil
scveda ni dało opravljati brez kritike antićnih virov, kar pa je se vaź-
nejse: vse to je konćno privedlo do siroke izgraditve teoretskih nazorov,
katere so se udeleźevali ne samo teoretiki, ampak tudi umetniki, kot n. pr.
Leonardo da Vinci in Albrecht Diirer. Pred taksnim ozadjem kriticnih
raziskavanj in teoretskih studijev, ki so bili v zvezi z napredkom in iz-
sledki novodobne filozofije in cele humanistike in v nemajhni meri tudi
eksperimentalne vede, zlasti optike, so se vrsile stopnjema vedno globlje
izpremembe v teorijah umetnosti in so se zrcalile v tvornih strujah umet-
nosti vseh panog in vrst. Nanje se opirajo v veliki meri ze raźne smeri
italijanskega ąuattrocenta in cinąuecenta, manierizma, romanizma v nizo-
zemski umetnosti, v teorijah poussinistov in rubensistov, akademizma,
klasicizma in mdi romantike, naturalizma in impresionizma. Koliko pa
je znanstveno-teoretskih elementom v raznih strujah najnovejse umetnosti,
o tern pricajo pac dovolj zgoyorno ze sama njihova imena: futurizem,
kubizem, ekspresionizem, formizem, surrealizem itd.
Vse nastete in kratko oznacene premembe in lastnosti, in sicer prav
tako fakticne kakor mdi teoretske, so vtisnile oblicju novodobne umetnosti
posebne poteze, ki jih moramo upcstevati, ker bi sicer ne bile razum-
ljive ne njene formę ne zgodovinska fiziognomija njenih stilov, posebno
ne v primeru z antićno in srednjevesko umetnostjo'. Bistvene crte pro-
grama vse te umetnosti, o katerih smo źe govorili, se pri vsem tern sicer
ne izpreminjajo, na drugi strani pa dobivajo vendarle opredeljen okvir,
ki je odlocilnega pomena za probleme in meje umetnostnega ustvarjanja.
Ta okvir dajejo na eni strani teoretski temelji, na drugi pa izpremembe
v tehnikah in formatih, v uporabljanju umetnin, v njihovih ciljih in na-
menih, katerim sluźijo.
Vse to moramo upostevati, ne smemo pa pri tern pozabiti najvaźnej-
sega momenta: u m e t n i k a samega kot stvaritelja umetnine. Brez umet-
nika seveda ne bi bilo nikoli in nikjer nobene umetnosti; o znacaju in
kakovosti umetnine pa vedno in povscd odlocuje stopnja talenta in
genija njenega stvaritelja. Vendar pa je na drugi strani umetnikova indi-
vidualnost v zgodovini prav raznovrstna in se ne izraza vedno z enako
mocjo. Anommnost vecine srednjeveskih umetnin ne oznaca sicer pcmanj-
kanja moćnih tvornih osebnosti in njihovega pomena v umetnosti; ta
anonimnost izvira predvsem iz pomanjkljivosti dckumentarnih virov, pa
tudi iz rokodelskega znaćaja in mesta, ki ga je zavzemal umetnik v sred-
njeveski druźbeni strukturi. Najmocnejsi dokaz, kako visoko je bilo ste-
vilo velikih umetnikov, so same umetnine. Ćetudi pa so kljub temu te
individualnosti celo v tvornem smislu manj izrazite, je treba iskati raz-
logov za ta pojav zlasti v obcestvenem znacaju umetnostne delavnosti
ter v mocni navezanosti na sporocilo. To sicer ni oiyiralo, da ne bi bila
Oblika in stil
scveda ni dało opravljati brez kritike antićnih virov, kar pa je se vaź-
nejse: vse to je konćno privedlo do siroke izgraditve teoretskih nazorov,
katere so se udeleźevali ne samo teoretiki, ampak tudi umetniki, kot n. pr.
Leonardo da Vinci in Albrecht Diirer. Pred taksnim ozadjem kriticnih
raziskavanj in teoretskih studijev, ki so bili v zvezi z napredkom in iz-
sledki novodobne filozofije in cele humanistike in v nemajhni meri tudi
eksperimentalne vede, zlasti optike, so se vrsile stopnjema vedno globlje
izpremembe v teorijah umetnosti in so se zrcalile v tvornih strujah umet-
nosti vseh panog in vrst. Nanje se opirajo v veliki meri ze raźne smeri
italijanskega ąuattrocenta in cinąuecenta, manierizma, romanizma v nizo-
zemski umetnosti, v teorijah poussinistov in rubensistov, akademizma,
klasicizma in mdi romantike, naturalizma in impresionizma. Koliko pa
je znanstveno-teoretskih elementom v raznih strujah najnovejse umetnosti,
o tern pricajo pac dovolj zgoyorno ze sama njihova imena: futurizem,
kubizem, ekspresionizem, formizem, surrealizem itd.
Vse nastete in kratko oznacene premembe in lastnosti, in sicer prav
tako fakticne kakor mdi teoretske, so vtisnile oblicju novodobne umetnosti
posebne poteze, ki jih moramo upcstevati, ker bi sicer ne bile razum-
ljive ne njene formę ne zgodovinska fiziognomija njenih stilov, posebno
ne v primeru z antićno in srednjevesko umetnostjo'. Bistvene crte pro-
grama vse te umetnosti, o katerih smo źe govorili, se pri vsem tern sicer
ne izpreminjajo, na drugi strani pa dobivajo vendarle opredeljen okvir,
ki je odlocilnega pomena za probleme in meje umetnostnega ustvarjanja.
Ta okvir dajejo na eni strani teoretski temelji, na drugi pa izpremembe
v tehnikah in formatih, v uporabljanju umetnin, v njihovih ciljih in na-
menih, katerim sluźijo.
Vse to moramo upostevati, ne smemo pa pri tern pozabiti najvaźnej-
sega momenta: u m e t n i k a samega kot stvaritelja umetnine. Brez umet-
nika seveda ne bi bilo nikoli in nikjer nobene umetnosti; o znacaju in
kakovosti umetnine pa vedno in povscd odlocuje stopnja talenta in
genija njenega stvaritelja. Vendar pa je na drugi strani umetnikova indi-
vidualnost v zgodovini prav raznovrstna in se ne izraza vedno z enako
mocjo. Anommnost vecine srednjeveskih umetnin ne oznaca sicer pcmanj-
kanja moćnih tvornih osebnosti in njihovega pomena v umetnosti; ta
anonimnost izvira predvsem iz pomanjkljivosti dckumentarnih virov, pa
tudi iz rokodelskega znaćaja in mesta, ki ga je zavzemal umetnik v sred-
njeveski druźbeni strukturi. Najmocnejsi dokaz, kako visoko je bilo ste-
vilo velikih umetnikov, so same umetnine. Ćetudi pa so kljub temu te
individualnosti celo v tvornem smislu manj izrazite, je treba iskati raz-
logov za ta pojav zlasti v obcestvenem znacaju umetnostne delavnosti
ter v mocni navezanosti na sporocilo. To sicer ni oiyiralo, da ne bi bila