DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0169
Starokrscanska arhitektura
16^
kratko omeniti centralno arhitekturo, ki je posebno na yzhod-
nih ozemljih rimskega cesarscy a zavzemala zelo vaźno mesto. Tipi rotund,
oktogonoy, trikonhoy, seksakonhoy in slednjić tipov s kupolo nad kva-
dratom so bili namrec tudi poysod prilagojeni potrebam sakralne arhi-
tekture in — kar je najyaznejse — spojeni z bazilikalnim tipom, in sicer
v obliki bazilike s kupolo nad kyadratom ali pa cerkva s kupolo nad
tlorisom v obliki grskega kriza ali pa konćno kot navadne ali razśirjene
rotundę in oktogoni. Rezultat! so taksni, da predstavlja krsćanska arhi-
tektura prvih stoletij proces, v katerem so najraznoyrstnejse tradicionalne
formę prilagojene novim potrebam in so na ta nacin po vrsti podlaga
novega stila krsćanske arhitekture. Viri, iz katerih so te formę crpali,
so prav razlićni in raznovrstni, se stevilnejse pa so formę same in ne-
skoncne so njihove moznosti.
Taksna pa je yendarle samo podlaga, kajti tvorna realizacija in konćni
ućinek realizacije same je precej razlićen od omenjenih moznosti. Pri tem
so nedyomno bile vazne splosne razmere in zunanji pogoji, ki so med
drugim pripomogli do omenjene osamitye yzhodnega krsćanstva in nje-
gove loćitye od ostalih krsćanskih skupin nad Sredozemskim morjem in
na evropskih ozemljih. Toda se preden je do tęga prislo, se je iz nepre-
gledne mnoźine najraznoyrstnejsih arhitektonskih form, o katerih smo
poprej govorili, izkazalo yeliko stevilo samo kot efemerni pojavi, ki niso
imeli za razvoj krscanskega cerkvenega stavbarstva nobenega većjega
pomena. Te formę so odpadłe in niso postale stalna last zakłada form,
iz katerih je poznejsa arhitektura gradila syetoye svojih stilov. Edino
formę, odtrgane od tal, na katerih so bile prvotno zrastle, so bile posamić
preyzete po temeljih helenisticnih tradicij, iz katerih je krsćanska arhi-
tektura gradila svoj prvi lastni krsćanski stil. Analiza tęga stila, ki smo
jo podali v prvem delu te knjige, je pac doyoljno pokazała, po kako veli-
kem steyilu nacelnih potez se ta novi arhitektonski tip razlikuje kot
stavbna celota od starejse arhitekture, ćetudi ga veźejo z njo marsikatere
podrobnosti tradicionalnega jezika form. Podoba je torej, da stare formę
v nekem primeru obstajajo sicer naprej, da pa so izgubile syoj nekdanji
pomen ter da so bile uporabljene v ustvaritev noyih tvornih celot; v me-
jah teh noyih celot so dobile nove stilistićne funkcije, razlicne od nekda-
njih. Zaradi tęga bi bilo naravno, ce bi se morale pomalem tudi same
podvreci formalnim preoblikoyanjem in prenehati biti to, kar so. In v
resnici je tako, kajti stena preneha biti v stilisticnem oziru v novi arhi-
tekturi masiyna gmota in ućinkuje kot dematerializirana ploskey, —
steber se izpremeni v fragment tako* dojete stene, — kapitel neha biti izraz
tektonskih moći in dobiya znacaj slikarsko-slikoyitega yzora, — v deko-
16^
kratko omeniti centralno arhitekturo, ki je posebno na yzhod-
nih ozemljih rimskega cesarscy a zavzemala zelo vaźno mesto. Tipi rotund,
oktogonoy, trikonhoy, seksakonhoy in slednjić tipov s kupolo nad kva-
dratom so bili namrec tudi poysod prilagojeni potrebam sakralne arhi-
tekture in — kar je najyaznejse — spojeni z bazilikalnim tipom, in sicer
v obliki bazilike s kupolo nad kyadratom ali pa cerkva s kupolo nad
tlorisom v obliki grskega kriza ali pa konćno kot navadne ali razśirjene
rotundę in oktogoni. Rezultat! so taksni, da predstavlja krsćanska arhi-
tektura prvih stoletij proces, v katerem so najraznoyrstnejse tradicionalne
formę prilagojene novim potrebam in so na ta nacin po vrsti podlaga
novega stila krsćanske arhitekture. Viri, iz katerih so te formę crpali,
so prav razlićni in raznovrstni, se stevilnejse pa so formę same in ne-
skoncne so njihove moznosti.
Taksna pa je yendarle samo podlaga, kajti tvorna realizacija in konćni
ućinek realizacije same je precej razlićen od omenjenih moznosti. Pri tem
so nedyomno bile vazne splosne razmere in zunanji pogoji, ki so med
drugim pripomogli do omenjene osamitye yzhodnega krsćanstva in nje-
gove loćitye od ostalih krsćanskih skupin nad Sredozemskim morjem in
na evropskih ozemljih. Toda se preden je do tęga prislo, se je iz nepre-
gledne mnoźine najraznoyrstnejsih arhitektonskih form, o katerih smo
poprej govorili, izkazalo yeliko stevilo samo kot efemerni pojavi, ki niso
imeli za razvoj krscanskega cerkvenega stavbarstva nobenega većjega
pomena. Te formę so odpadłe in niso postale stalna last zakłada form,
iz katerih je poznejsa arhitektura gradila syetoye svojih stilov. Edino
formę, odtrgane od tal, na katerih so bile prvotno zrastle, so bile posamić
preyzete po temeljih helenisticnih tradicij, iz katerih je krsćanska arhi-
tektura gradila svoj prvi lastni krsćanski stil. Analiza tęga stila, ki smo
jo podali v prvem delu te knjige, je pac doyoljno pokazała, po kako veli-
kem steyilu nacelnih potez se ta novi arhitektonski tip razlikuje kot
stavbna celota od starejse arhitekture, ćetudi ga veźejo z njo marsikatere
podrobnosti tradicionalnega jezika form. Podoba je torej, da stare formę
v nekem primeru obstajajo sicer naprej, da pa so izgubile syoj nekdanji
pomen ter da so bile uporabljene v ustvaritev noyih tvornih celot; v me-
jah teh noyih celot so dobile nove stilistićne funkcije, razlicne od nekda-
njih. Zaradi tęga bi bilo naravno, ce bi se morale pomalem tudi same
podvreci formalnim preoblikoyanjem in prenehati biti to, kar so. In v
resnici je tako, kajti stena preneha biti v stilisticnem oziru v novi arhi-
tekturi masiyna gmota in ućinkuje kot dematerializirana ploskey, —
steber se izpremeni v fragment tako* dojete stene, — kapitel neha biti izraz
tektonskih moći in dobiya znacaj slikarsko-slikoyitega yzora, — v deko-