DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.57402#0236
2 32
Umetnost in źruljenje
rodoslovnih ved in tudi ne obsega pojma „napredka“, kajti napredek v
smislu izpopolnjevanja je v mejah umetnosti lahko samo tehnićna izpo-
polnitev in dozorevanje talenta, ne pa sfere same izraznosti, ki je bistYena
kategorija sleherne umetnine. Razvoj lahko pomeni tukaj edino resnicni
potek umetnostne tvornosti, razsiritey njene izraznosti v casovnih mejah
po stopnjevanem resevanju njenih problemoY v umetninah. Primeri, o
katerih smo govorili v prvem delu knjige, so pokazali se vec: da razvoj
form in kolektivnih stilov tudi ni povsem slucajen, ampak da je podvrźen
doloćenim normam organicne rasti, razcveta in zamiranja. Kakorkoli pa
je s to stvarjo, je ysekakor znacilno, da se ti pojavi ne ticejo samo ob-
delave form, temvec da so v zvezi tudi z vsem onim, iz cesar se zlaga
duhovna kultura vsakokratnega kolektivnega stila.
II
Me je in izrocila umetnosti in posameznih kultur.
Taksni so torej splosni okyiri zgodovine umetnosti, ki objemajo tudi
njene osnove, moźnosti in njen koncni cilj. Naslanjajo se v prvi vrsti na
lastni svet izraznih form in njegove imanentne zakone, ki tvorijo posebno,
avtonomno formo kulturę. V enaki meri pa se naslanjajo tudi na njegovo
povezanost z ostalim zivljenjem, ki je odlocilna za mesto umetnosti v
celotnosti kulturę. Umetnost raste iz kulturę, obenem pa je sama ena
njenih najbistyenejsih form. V tern so njene tvorne moći, a tudi njene
meje. Hkrati tudi meje, ki pomenjajo razdelitve v njeni zgodovini.
Će primerjamo namrec umetnostne svetove raznih kulturnih obmocij,
jih obenem tudi źe razmejujemo. Vsaka posebna kultura ima v svojih
mejah tudi poseben umetnosten svet. Ta umetnost je sicer lahko bliźnja
umetnosti drugega obmocja, lahko tudi marsikaj iz njega prevzema in se
ź njim kriźa, toda to, kar je v njej bistyeno tvorno in lastno, je razum-
ljivo samo kot izraz tezenj sredisca in kulturę, sredi katere je zrastla.
Toda ali temu ne nasprotuje razvoj umetnostnih form in stilov? Ali
morebiti vendarle ne yodijo razvojne linije od predzgodovinskih form
skozi vse poznejse dobę do najnovejsih casov? — Saj vendar ni dvoma,
da lahko odkrijemo n. pr. źe v staroegiptOYski umetnosti zarodke marsi-
cesa, kar se nadaljuje in razvije v grski umetnosti. Że v zacetkih grske
umetnosti so tudi drugi elementi, n. pr. perzijski, ki za svet grskih pla-
sticnih form niso nic manj vaźni in bistveni od samih grskih. Umetnost
anticnega Rima ima prav gotovo svoje lastne formę in izraz in vendar
Umetnost in źruljenje
rodoslovnih ved in tudi ne obsega pojma „napredka“, kajti napredek v
smislu izpopolnjevanja je v mejah umetnosti lahko samo tehnićna izpo-
polnitev in dozorevanje talenta, ne pa sfere same izraznosti, ki je bistYena
kategorija sleherne umetnine. Razvoj lahko pomeni tukaj edino resnicni
potek umetnostne tvornosti, razsiritey njene izraznosti v casovnih mejah
po stopnjevanem resevanju njenih problemoY v umetninah. Primeri, o
katerih smo govorili v prvem delu knjige, so pokazali se vec: da razvoj
form in kolektivnih stilov tudi ni povsem slucajen, ampak da je podvrźen
doloćenim normam organicne rasti, razcveta in zamiranja. Kakorkoli pa
je s to stvarjo, je ysekakor znacilno, da se ti pojavi ne ticejo samo ob-
delave form, temvec da so v zvezi tudi z vsem onim, iz cesar se zlaga
duhovna kultura vsakokratnega kolektivnega stila.
II
Me je in izrocila umetnosti in posameznih kultur.
Taksni so torej splosni okyiri zgodovine umetnosti, ki objemajo tudi
njene osnove, moźnosti in njen koncni cilj. Naslanjajo se v prvi vrsti na
lastni svet izraznih form in njegove imanentne zakone, ki tvorijo posebno,
avtonomno formo kulturę. V enaki meri pa se naslanjajo tudi na njegovo
povezanost z ostalim zivljenjem, ki je odlocilna za mesto umetnosti v
celotnosti kulturę. Umetnost raste iz kulturę, obenem pa je sama ena
njenih najbistyenejsih form. V tern so njene tvorne moći, a tudi njene
meje. Hkrati tudi meje, ki pomenjajo razdelitve v njeni zgodovini.
Će primerjamo namrec umetnostne svetove raznih kulturnih obmocij,
jih obenem tudi źe razmejujemo. Vsaka posebna kultura ima v svojih
mejah tudi poseben umetnosten svet. Ta umetnost je sicer lahko bliźnja
umetnosti drugega obmocja, lahko tudi marsikaj iz njega prevzema in se
ź njim kriźa, toda to, kar je v njej bistyeno tvorno in lastno, je razum-
ljivo samo kot izraz tezenj sredisca in kulturę, sredi katere je zrastla.
Toda ali temu ne nasprotuje razvoj umetnostnih form in stilov? Ali
morebiti vendarle ne yodijo razvojne linije od predzgodovinskih form
skozi vse poznejse dobę do najnovejsih casov? — Saj vendar ni dvoma,
da lahko odkrijemo n. pr. źe v staroegiptOYski umetnosti zarodke marsi-
cesa, kar se nadaljuje in razvije v grski umetnosti. Że v zacetkih grske
umetnosti so tudi drugi elementi, n. pr. perzijski, ki za svet grskih pla-
sticnih form niso nic manj vaźni in bistveni od samih grskih. Umetnost
anticnega Rima ima prav gotovo svoje lastne formę in izraz in vendar