Molè, Wojsław: Umetnost južnih Slovanov (Ljubljana, 1965)

kaj iz starejše umetnosti bodisi v sestavinah monumentalne umetnosti ali v elementih
Ijudske umetnosti, zlasti okrasne. Med deli poznejše umetnosti v takih primerih tu in
tam ohranjajo z drugimi krajevnimi in pokrajinskimi izročili vred predvsem posebno
ljubezen do določenega gradiva, npr. v arhitekturi (les, kamen, opeka), prav tako teh-
nične navade in postopke, a razen tega (posebno na ravnini ljudske umetnosti) motive
in okrasne sestave. Kljub temu so se izsledki takšnih poskusov izkazali za sporne ali kar
za negativne in niso bili sprejeti, čeprav se ne da zanikati, da je že samo to, da so posta-
vili vprašanje in osvetlili problem, v marsikaterem primeru prispevalo k obogatitvi
naše vede.

Takšna raziskavanja prvotne umetnosti Slovanov, pravzaprav Hrvatov, je za drugimi
raziskovavci opravil tudi Strzygowski, samo da z drugega, veliko širšega vidika in
opirajoč se na zelo obsežno primerjalno gradivo.2

Ta je odkril sledove in hkrati dokumente — spomenike najstarejše hrvatske monu-
mentalne umetnosti v spomenikih dalmatinske arhitekture in v njeni pleteninasti deko-
raciji iz dobe starohrvatske dinastije (9.—11. stoletje). Ta hipoteza se ni obdržala. Pre-
močne so pač tradicije, ki vežejo umetnost starohrvatske dobe po eni strani s krajevnimi
izročili, po drugi pa — z vso predromansko umetnostjo južne Evrope, da bi bilo treba
njenih pobud in vzorov iskati na Daljnem severu namesto v neposredni okolici. Argu-
mentom, ki govore proti takim podmenam, se pridružuje še eden, in sicer ta, da se v vsem
poznejšem zgodovinskem razvoju bodisi (v danem primeru) hrvatske umetnosti ali umet-
nosti drugih delov slovanskega sveta niso z ničimer pokazale nekakšne hipotetične stalne
sestavine, ki naj bi s svojimi začetki segale v zelo davne čase. Nasprotno pa se je vsa
njihova umetnostna lcultura ves čas svojega obstoja razvijala v stiku z ostalo evropsko
umetnostjo oziroma z umetnostjo raznih njenih središč. Zato je tudi razumljivo, da
moremo in moramo o morebitnih domačih tradicijah, ki segajo pri južnih Slovanih v naj-
davnejše čase, govoriti edinole v zvezi s središčem, katerega zgodovina se z njimi začenja.

Takšno središče pri južnih Slovanih, katerega umetnostna zgodovina sega — vsaj za
nas — najdalje nazaj in se najpopolneje kaže njena problematika, je gotovo Bolgarija. Ta
problematika je res da zelo zamotana, zato pa je v precejšnji meri zvezana z osnovnimi
vprašanji zgodovine zgodnjesrednjeveške umetnosti južnovzhodne Evrope, v kateri se
križajo tokovi, struje in prvine sredozemskih poantičnih kakor tudi krajevnih, vzhodnih
in bizantinskih tradicij.

Umetnost proe bolgarske driaoe

Gre tu za umetnost najstarejše znane zgodovinske dobe bolgarske države, tako ime-
novane prve bolgarske države, ki se začetek njene zgodovine veže po navadi z letom 679.
To leto je namreč bizantinska država po izgubljeni vojni s turško-ugro-tatarskimi vdor-
niki, Bolgari, ki se v znanosti zaradi razlikovanja od poznejšega bolgarskega naroda
imenujejo Protobolgari, sklenila z njimi inir in likrati de iure priznala njihovo bolgarsko
državo in njeno ozemlje, organizirano med nekdanjimi bizantinskimi mejami. Ta država,
ki je bila spočetka, pod vodstvom kana Asparuha (Isparuha) in po prekoračenju Donave
omejena na ozemlje današnje Dobrudže, a se je kmalu povečala od Donave na jug, kjer
je bila tudi njena prva prestolnica Pliska (danes tudi Aboba po nazivu turške vasice,
a zdaj ji pravijo tudi Pliskovo), tja do Balkanskih gorâ, je imela od samega začetka
mešano prebivavstvo: stare domače prebivavce, romanizirane ali helenizirane Tračane in
Grke, a tudi že prej tod naseljeno slovansko prebivavstvo, ki je v dobi vdora turko-ugro-
tatarskili Bolgarov do neke mere že sprejemalo višje gospodarske oblike in oblike druž-

34