DOI Seite / Zitierlink:
https://doi.org/10.11588/diglit.24115#0253
kot npr. v dekoraciji arhitrava ciborija v cerkvi sv. Trifuna v Kotoru (približno iz istega
časa kot frančiškanski križni hodnik v Dubrovniku), katerega sestav spominja na figuralni
okras ciborija v cerkvi sv. Nikolaja v Bariju, toda eelota kot taka ostaja še nadalje
romanska. Še v drugi polovici 14. stoletja je namreč romanski slog najzvesteje izražal
težnje in izrazne možnosti dalmatinske umetnosti.
Medtem ko tu ne omenjamo romanske svetne arhitekture kakor tudi ne redkih spo-
menikov stenskega, tabelnega in knjižnega slikarstva ter umetne obrti, o katerih bomo
Slika 182. Dubrovnik. Mojster Miha iz Bara,
križni hodnik frančiškanskega samostana
govorili v okviru umetnosti naslednjega obdobja, pa moramo vsaj nekaj besed posvetiti
prvim pojavom gotike med romansko umetnostjo. Gotika prodira v Dalmacijo deloma
tudi že v 14. stoletju, a to se dogaja v skromnih oblikah, ki se oddalju jejo od monumen-
talnih arhitekturnih zamisli obmorskih mest. Širita jo v svojih stavbah oba berašlca
redova, frančiškani in benediktinci, ki v skladu s svojimi potrebami in nameni postav-
Ijajo obširne, a hkrati preproste in skromne cerkve, ki so brez razkošnega kiparskega
okrasa in se omejujejo edinole na nekoliko bogatejši okras oken in portalov. Takšna je
npr. dominikanska cerkev v Trogiru, dokončana v drugi polovici 14. stoletja: prostrana,
enoladijska, z zunanjo četverokotno apsido, odprtim lesenim stropom in gotskimi okni.
Edinole na obeh portalih naletimo na profilacijo in okrasne motive, ki spominjajo na
beneško gotiko. Toda na mesto romanskega sloga je stopil gotski slog šele v 15. stoletju
in postal potem tradicionalni dalmatinski slog. Yendar pa pri tem ni na vsej črti pretrgal
s preteklostjo in tudi ne z viri, iz katerih je dalmatinska umetnost že dotlej zajemala
svoje vzore in pobude.
16*
243
časa kot frančiškanski križni hodnik v Dubrovniku), katerega sestav spominja na figuralni
okras ciborija v cerkvi sv. Nikolaja v Bariju, toda eelota kot taka ostaja še nadalje
romanska. Še v drugi polovici 14. stoletja je namreč romanski slog najzvesteje izražal
težnje in izrazne možnosti dalmatinske umetnosti.
Medtem ko tu ne omenjamo romanske svetne arhitekture kakor tudi ne redkih spo-
menikov stenskega, tabelnega in knjižnega slikarstva ter umetne obrti, o katerih bomo
Slika 182. Dubrovnik. Mojster Miha iz Bara,
križni hodnik frančiškanskega samostana
govorili v okviru umetnosti naslednjega obdobja, pa moramo vsaj nekaj besed posvetiti
prvim pojavom gotike med romansko umetnostjo. Gotika prodira v Dalmacijo deloma
tudi že v 14. stoletju, a to se dogaja v skromnih oblikah, ki se oddalju jejo od monumen-
talnih arhitekturnih zamisli obmorskih mest. Širita jo v svojih stavbah oba berašlca
redova, frančiškani in benediktinci, ki v skladu s svojimi potrebami in nameni postav-
Ijajo obširne, a hkrati preproste in skromne cerkve, ki so brez razkošnega kiparskega
okrasa in se omejujejo edinole na nekoliko bogatejši okras oken in portalov. Takšna je
npr. dominikanska cerkev v Trogiru, dokončana v drugi polovici 14. stoletja: prostrana,
enoladijska, z zunanjo četverokotno apsido, odprtim lesenim stropom in gotskimi okni.
Edinole na obeh portalih naletimo na profilacijo in okrasne motive, ki spominjajo na
beneško gotiko. Toda na mesto romanskega sloga je stopil gotski slog šele v 15. stoletju
in postal potem tradicionalni dalmatinski slog. Yendar pa pri tem ni na vsej črti pretrgal
s preteklostjo in tudi ne z viri, iz katerih je dalmatinska umetnost že dotlej zajemala
svoje vzore in pobude.
16*
243